Slabih sto let po tem, ko smo Slovenci vstopili v novo državno tvorbo Kraljevino SHS in se soočili s takrat povsem tujo kulturno realnostjo z Balkanom, lahko ugotovimo, da smo se v slabem stoletju duhovno asimilirali in postali pravi Balkanci.
Balkan
Balkan, prostor med dvema svetovoma, med Zahodom in Vzhodom, med Rimom in Bizancem, krščanstvom in islamom … je skozi stoletja izoblikoval neko svojsko kulturo družbenopolitičnih odnosov, s svojo logiko in pravili, ki se zunanjemu opazovalcu zdijo kot popoln kaos. Ta »duhovni pasulj« se je skuhal pod pokrovom, ki ga je nad tem delom Evrope pol tisočletja s težko roko držal otomanski imperij, ki je Balkan odrezal od zahodnoevropskih idejnih tokov. Medtem ko je imela Zahodna Evropa renesanso in se je v 16. stoletju pričelo krepiti meščanstvo, zgodnji kapitalizem, reformacija, kasneje razsvetljenstvo itd. je Balkan živel pod diktatom Istanbula, ki je vršil močno centralno oblast in uveljavljal monopol države na tako rekoč vseh področjih, podjarmljena ljudstva pa obsodil na zaostali agrarni sistem, kjer niso uspela izoblikovati svoje lastne družbene strukture. Ko je centralna moč kopnela, so se ljudstva začela osamosvajati, vodilno vlogo pri tem pa so odigrale razne gazde in vojvode, izigravanje države je bil del boja proti oblasti in tako skoraj dolžnost. Zunanja in notranja politična vprašanja so se praviloma reševala z vstajami, puči oz. bunami, sekira in revolver pa sta bila povsem legitimni politični sredstvi.
Kralj laže
Ko smo Slovenci leta 1918 vstopili v Kraljevino SHS, je bil to dobesedno civilzacijski šok in kratkemu začetnemu navdušenju je sledila hitra streznitev. Beograjska čaršija si je kot zmagovalka v vojni lastila vse pravice, da tako kot nekdaj njihovi oblastniki tlači podložna ljudstva in z njimi ravna kot s poraženci, ne glede na drugačne dogovore, ki jih je poprej sklenila. Naši politiki so kmalu spoznali, da dogovori in načela na Balkanu ne pomenijo nič in da tam vladajo le podmizne kupčije. Kako globok kulturni prepad je zijal med duhovnima okoljema je nazorno vidno pri škofu Jegliču, ki je šele leta 1929 z grozo dojel zanj nepredstavljivo dejstvo, da tudi vrhovni suveren države – kralj – preprosto laže. A če so se v času Kraljevine Jugoslavije z balkansko stvarnostjo direktno soočale predvsem elite, se je intenzivna balkanizacija Slovenije pričela v času komunizma po drugi svetovni vojni. Takrat se je na vseh ravneh uveljavil sistem »gore dole«, kot je zapisal Drago Jančar: »Na Balkanu je zmeraj nekdo zgoraj in nekdo spodaj. Kot v Bizancu. Vlada zgoraj, raja spodaj. En narod zgoraj, drugi spodaj. Birokratska partijska kasta zgoraj, kulaki in reakcionarji spodaj. Eni nasilni, drugi prestrašeni. Oni zgoraj, kadar so na oblasti, se morajo okoristiti, drugače niso nič vredni.« Laž in »nadmudrivanje« sta postala normalna načina komunikacije, ležerna samozadostnost v smislu »najbolji smo«, »lako ćemo«, »nema problema« je počasi legla na deželo, gazde v obliki raznih političnih veljakov so postali nedotakljive ikone, ki so krojile usode posameznikov.
Evropska ali balkanska Slovenija?
V času demokratizacije Slovenije smo se Slovenci odločili, da nam je dovolj balkanskega kotla in želimo nazaj v Evropo, da želimo evropsko Slovenijo, in to nam je leta 2004 z vključitvijo v EU tudi uspelo. A več kot očitno je, da je ta vključitev, vsaj kar se vrednot tiče, zgolj formalna, saj smo na duhovni ravni, ne da bi se tega sploh zavedali, tam nekje vmes oz. »tamo nekdje između« (p)ostali pravi polnokrvni Balkanci. Duhovna diagnoza Slovenije kaže na paradoks, da smo postali ravno to, kar smo najbolj zavračali in kar smo hoteli celotnemu svetu dopovedati, da nismo – (p)ostali smo Balkanci. Logika »gore dole« se nadaljuje, ekonomske in politične elite svoje mandate razumejo kot plen, privatizacijo so izvedle kot »prihvatizacijo«, državljani pa izigravanje države razumemo kot ustavno pravico. V korupciji smo v evropskem vrhu, nakopičene probleme rešujemo z vstajami, javno mnenje z »nadmudrivanjem« oblikujejo razni poklicni nakladači. Monopol države je prevladujoč v vseh porah, ne more se razviti zasebna iniciativa ne v gospodarstvu ne v šolstvu. Politiko v državi vodijo razni klani, ljudje pa gazde teh klanov vidijo kot edine možne rešitelje Slovenije.
Partiji je v desetletjih po prevzemu oblasti dejansko uspelo doseči to, kar so zapisali v osnovnih programskih točkah OF, in sicer spremeniti slovenski narodni značaj, ironija pa je, da so to točko takrat zapisali na predlog Edvarda Kocbeka in da so se komunisti takrat temu predlogu na vso moč rogali. Če smo bili v začetku devetdesetih zazrti v Evropo, z eno nogo na Balkanu in z drugo v Evropi, smo danes z obema nogama na Balkanu ter hudim glavobolom in vrtoglavico, ki si ju blažimo z litri rdečega vina.
