Balantičeva usoda v rojstnem mestu

19
Foto: muzej-kamnik-on.net
Foto: muzej-kamnik-on.net

Pesnik France Balantič je zagotovo izjemna zgodba v slovenski družbeni preteklosti, njena posebnost pa je v tem, da se njeno negativno označevanje tako vztrajno prenaša v sedanjost. Njegovo kratko življenje se je tragično končalo v bratomorni vojni, ko je dvaindvajsetleten zgorel v Grahovem, prav tako zaznamovana pa je bila tudi njegova literarna usoda, saj je bil v povojnem totalitarnem sistemu postavljena na seznam prepovedanih avtorjev, toda zaradi globine pesniške izpovedi je bil ves povojni čas prisoten v naši kulturni javnosti. Napredni književniki so v težavnih časih dosegli, da je s privoljenjem Staneta Kavčiča kritik Mitja Mejak uredil izbor Balantičevih pesmi leta 1966, toda centralni komite komunistične partije je celotno naklado natisnjene zbirke poslal v uničenje.

Po osamosvojitvi je kamniška občina leta 1991 Balantiču postavila dostojen spomenik, slovenska literarna znanost pa je na simpoziju, ki je potekal leta 1994 v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Balantiča uvrstila med naše klasike, njegova poezija pa je bila potem sprejeta v elitno zbirko Slovenskih pesnikov in pisateljev. Ob 70-letnici pesnikove smrti so kamniški kulturni delavci predlagali, da bi Balantiča skromno počastili z imenovanjem tamkajšnje knjižnice po njem, kot imajo poimenovanja ulic in ustanov mnogi drugi kamniški književniki. Pri tem so se opirali na Balantičevo navezanost na domači kraj, saj vsa njegova poezija izvira iz pokrajine pod Kamniškimi planinami. Ko je Balantič med hudim trpljenjem v taborišču Gonars snoval načrt sonetnega venca sonetnih vencev, je želel enega izmed osrednjih sonetov posvetiti tudi rodnemu mestu: »Slavospev Kamniku in goram.« V pismu domačim je v domotožju iz Grahovega dne 15. maja 1943 zapisal: »Vem, da je najlepši kraj na svetu Kamnik in tudi gorá še nisem pozabil.«

Kamniški občinski svet je predlog kulturnikov soglasno sprejel, dodatno pa potrdil še občinski svet v Komendi. Nekaterim pa to sicer zelo skromno priznanje vrhunskemu pesniku ni bilo po godu in so takoj v vstajniškem slogu začeli pritlehno gonjo zoper pesnika in znova v to odročno podeželsko mestece klicali ideološko vojno. Čeprav se je za Balantiča zavzela tako rekoč vsa slovenska kulturna javnost, tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, gonja ni ponehala, nasprotno kamniški župan in večina njegovih svetnikov je klecnila in preklicala svojo prvotno odločitev ter zadevo poslala v mrtvi tek. Ena sama otožnost, da mestna občina Kamnik, ki je krajevna vrhovna oblast, v času demokratičnih družbenih odnosov ni pripravljena svojemu največjemu pesniku priznati niti skromnega poimenovanja domače knjižnice. Žalosten podatek za kamniško zgodovino.

Pripis uredništva: 29. novembra 1921 se je v Kamniku rodil France Balantič, besedilo je objavljeno v spomin na ta dan.

19 KOMENTARJI

  1. …leta 1966, toda centralni komite komunistične partije je celotno naklado natisnjene zbirke poslal v uničenje.
    ================
    Torej, že to je dovolj velik razlog za poimenovanje knjižnice. Kako da to izvemo šele sedaj?!

  2. Ob članku seveda ni fotografija, kot piše. Upal bi se staviti, da je avtor slike odlični kamniški slikar Maks Koželj, predvsem cenjeni krajinar, njegov oče Matija pa je bil pretežno sakralni slikar.

    Seveda je motiv Kamnik s Kamniškimi planinami v ozadju. Pod njimi je dobro viden tudi mogočni in nesrečni mekinjski samostan uršulink, s katerim zdaj nihče ne ve, kaj bi.

      • Zakaj se pa tole norca delaš? Sv.Primož bi bil daleč zadaj desno, precej dlje od Mekinj in na pobočjih Velike oz. Male planine.

        • Ne delam se norca. Ene 2x sem bil gor. Se mi zdi, da je iz istega kota slikano. Le da je vrh te gore blizu 900m, kar je precej višje. Ja, morda še kak km nazaj.

          Zakaj vedno štartaš na moj zapis z negativizmom?

          Pa še to: glede islama in norega migrantskega vala si daleč bolj liberalen in krščanski kot jaz. A glede prisotnosti države v gospodarstvu, hiper birokracije, hiperreguliranosti človeka in življenja ter astronomsko norih davkov pa si še vedno blizu ZL. To res težko verjamem.

          • Tole je vendarle iz mesta Kamnik slikano. Majhnega grička, mislim, da se reči Mali grad ali nekaj takega. Na sv. Primož se odcepi okoli 10 km višje od Kamniške Bistice in je sredi pobočja Velike planine. Zelo lepo okolje in čudovita cerkev. Čudi me, če si bil gori, da si nisi zapomnil. Sem res misli, da se norčuješ.

            Glede zadnjega odstavka bo pa nekaj na tem. Z izjemo tega, da ne vem, v čem bi bil jaz blizu ZL. Mislim, da bi bil sam vsaj 2 krat bolj škrt pri proračunu od ZL.

            Mimogrede, tudi do policije. Ki bi ji vsi, ne le ZL, tudi desnica, enormno dvigovali proračunske postavke, zaposlitve in plače. Ob tem, ko imamo recimo urgenco UKC v predpotopnem stanju.

          • Sem preveril – ja, z Malega gradu v Kamniku je slikano. Odcep na Sv. Primož je pa malo pred Stahovico oz. Županjimi njivami na desno. Mislim, da okoli urca vzpona.

          • Aha. Hvala. Tam sem bil pred 20 leti. S skupino. Drugi so vodili, tako, da nisem bil pozoren kot sem običajno, ko sam vodim, in nisem več čisto siguren. Velika Planina je na drugi strani ceste v Tuhinj in še 10 km višje, mar ne?

            Bom šel spomladi s familijo gor. Na Primoža in na Veliko planino. Pozimi zna biti nevarno, v spominu imam strme, senčne dele.

          • Spomladi so na sv.Primožu na postne nedelje lepo obiskane in doživete sv. maše. Mislim, da tudi enkrat v začetku maja. Če želite, da je čudovita, predvsem gotska ( z baročnimi oltarji) notranjščina cerkve zanesljivo dostopna. Če ne marate množic na izletih, pa raje izven teh terminov; morda dobite v gostilni poleg ključ.

  3. “Zakaj vedno štartaš na moj zapis z negativizmom?”

    Ker motite njegov mir, gospod Pavel. Ker motite njegov mir!

      • Verjetno vsega po malem, torej predvsem njegov notranji mir. Ker ga strese ob pogledu na ogledalo, ki mu ga nastavite. Saj poznate pravljico o Sneguljčici, kajne? Njena mačeha je celo ogledalo razbila, a kaj, ko je potem vsak košček vpil resnico.

  4. Sramotno tragikomična človeška zgodba komedijanta, spomnim se njegovega firtoha in klobučka iz nastopov na Hanzi TV in zdaj župana Šarca, kapo dol, gre v kamniško, slovensko siceršnjo in kulturno zgodovino. Mislim , da bo turobnopošastna zgodba načeljevala zgodbam osamosvajanja in osvobajanja, sploh pa spravljanja naroda pod Triglavom in pod Grintovcem.
    Sam preprosto ne doumem, da človek na položaju župana tolikšnega kraja ne zmore moči, da bi stal, obstal in povedal, kar je povedati.Vse bi lahko bilo tako, kot se spodobi zdravemu narodu, ampak narod je, očitno gnojno boplan in narodovo tkivo je poškodovano bolj, kot smo upali sploh misliti.Torej imajo, imamo simpatičnega župana z lepo kariero, ki se je polula in posračkal, najbolj nase, seveda. Mehka lula in nič drugega, pleteničar pleteniči in ne rodi nič drugega, kot točke pri kučanistih, da ga bodo nekako še pogledali, ko bo šel mimo.Kako lahko ima dedec na takem položaju tako gumijasto hrbtenico in kimasto betico? No, povejte. Strah, kariera, denar, komfort neklubovanja, brezjajčnost
    Ne, to ni dedec. Ostaja komedijant s klobučkom in prodana, vsaj moralno skorumpirana pojava ene človeške bede več. Najbolj me je streslo, ko je v svoje govorjance
    napletel, da še bere berila v svojem Božjem hramu. Jaz mu pravim:” Kar beri, sinko, veliko se moraš še naučiti, od kozjih molitvic naprej!” KAJ PA BEREŠ, BEDA ČLOVEŠKA, ČE SMEM VPRAŠATI? Ali bi nam kaj povedal iz teh , Svetih beril? SRAMOTA in BEDA.Pa celo poletje je revček imel, da je dobro razmislil in ni rodil nič kar bi ga zapisalo na slovensko nebo možatih, korenitih, zvestih in pokončnih Kristajanov, ljudi vladarjev XXI stoletja. Zamujeno, žalostno in nikoli pozabljena revščina.Pa kaj te ne bo, človek nič sram iti mimo Balantičeve hiše, mimo njegovega spomenika? Si utegnil ,človek, prebral v svoji komedijanstski karieri katero Balantičevih pesnitev???
    ČE SI JO, POTEM NAJ BO TVOJ SRAM TOLIKO VEČJI.Škoda.

  5. Balantič ostaja biser literarnega izraza, njegova življenjska usoda pa ena najbolj pretresljivih primerov nesmisla in tragedije druge svetovne vojne. Ob zmedenosti in nespodobnosti časa v katerem živimo, bi bilo pravzaprav zelo nenavadno, da bi pesniku dali veljavo, ki mu gre. Času in vodilnim na Kamniški občini bolj pristoji, da je zastavonoša njihovih idej lokalni aktivist z osnovnošolsko izobrazbo, realsocialistično izreko ter kremenitim sovraštvom.

Comments are closed.