Balada o trobenti in oblaku

Mediji so v marsikateri srednje- in vzhodnoevropski državi za stranke in politike, ki so se na sceni pojavili po padcu Berlinskega zidu, nesporno velika travma. Morda največja. Samo tako si lahko razložimo neracionalno početje sicer nadarjenega in spretnega politika Viktorja Orbana, ki se je bil pripravljen dati v zobe vsej Evropi, samo da bi obračunal s to dolgoletno moro.

V deželi pravljic

Seveda je po človeški plati moč madžarskega premierja razumeti. Ni mu bilo lahko, ko ga je tisk dolga leta demoniziral in prispeval pomemben delež k temu, da so na Zahodu zaradi iracionalnega strahu pred vstajenjem srednjeevropskih nacionalizmov z večjo naklonjenostjo gledali na (včasih celo ne preveč prebarvane) madžarske komuniste kot nanj, mladega, v Angliji šolanega predstavnika novih sil. Pa je kljub medijskim pogromom dvakrat prišel na oblast, drugič z dvotretjinsko večino.

Tudi v Sloveniji so mediji priljubljena tarča vsesplošnega besa. Odkar se je pomembni Pahorjev minister razgovoril o “kanalizaciji”, celo ne več zgolj ene politične opcije. So pa pri tem vedno znova potegnili as iz rokava, ki razloži še tako zagonetno tegobo. Nič čudnega, da se je nanje v vseh letih nalepilo toliko pravljične navlake. Vanjo bi sam vsekakor uvrstil dve ključni podmeni. Prva je domala vsesplošno sprejeto naziranje, da za vpliv medijev ni pregrad in ne mej. Druga je njegova neposredna izpeljava: ko se nam bo posrečilo dozdevno vsemogočne medije “uravnotežiti”, se bosta začela cediti mleko in med, saj ne bo več zlobnih posrednikov, ki bi kužili naše v jedru zdravo ljudstvo.

Četudi bi verjel prvi podmeni (a ji ne), je na dlani, da predvsem tiskani mediji s svojim navijaštvom tako rekoč vsak dan zapravljajo svojo moč in vpliv. To še posebej velja za glasilo, ki se še razglaša za “osrednji slovenski časnik” (in zaradi tega najbolj soustvarja famo o enobarvnem in enodimenzionalnem medijskem prostoru v Sloveniji), vendar ga, če so s seboj iskreni, ne morejo resno jemati niti privrženci sedanje vladne koalicije, kaj šele kdo drug. Seveda so po drugi strani tudi manj številni in s precej manjšo naklado ali dometom oboroženi mediji v orbiti sedanje opozicije izdatno poskrbeli, da ljudje njihove trditve in zgodbe jemljejo s precejšnjo rezervo.

Nerodno vzpenjanje v oblake

Za še bolj tragikomične učinke kot prva poskrbi druga domneva. Privede lahko namreč do nezdravega stališča, da plemeniti cilj (uravnoteženje medijev in s tem zagotovitev trajnega mleka in medu) opremi s pridihom blaženosti vsako pot do njega in a priori podeli avreolo vsakemu zavezniku na njej. Ne glede na vse, kar je moč povedati o medijski sliki na Slovenskem, sodi amatersko “osvobajanje” medijev med najbolj vprašljive podvige prejšnje vlade, ki ga je na njeno srečo sicer že prekril prah vsesplošnega amaterstva naslednje (sedanje) garniture. Kljub temu so neuspešni manevri za seboj pustili precej žrtev. Docela povprečni, morda celo podpovprečni novinarji so se vsaj za nekaj časa prodali za ikone medijske svobode in pokončnega novinarstva, medtem ko so preveliki uredniški čevlji najbrž za vedno oropali verodostojnosti vsaj enega izjemno perspektivnega novinarja in drugega, idola moje generacije, spremenili v popolnoma nekritičnega trobentača (zdaj) vladajočih.

V času, ko se predvsem največji opozicijski stranki v veliki meri upravičeno zdi, da se nadnjo zgrinja nov medijski pogrom, je zato treba ohraniti zdravo pamet. Seveda bi bilo lepo hoditi po oblakih v zavesti, da na zemlji trobentajo samo tebi všečne melodije, ampak takšne sanje so se enkrat že kruto razblinile.

Velik del utvar je bil vselej povezan z lastniki medijev. Gotovo upravičenim glasnim tožbam, da je nepregledno lastništvo ena glavnih rakavih ran slovenskega medijskega prostora, ni v prid, če ene slamnate lastnike razglašamo za veliko zlo, druge pa za rešitelje.  Predobro nam je pač v spominu ihtavo jecljanje tedanjega predsednika uprave Dela iz leta 2007, češ kako je Pivovarna Laško poskrbela za transparentnost, kar zadeva lastništvo njegovega časnika. Na moževo srečo se je nekaj kasneje s še glasnejšimi slavospevi istemu lastniku “proslavil” odgovorni urednik drugačne politične barve.  Niti ob osrednjem štajerskem časopisu torej ne bi smeli nasedati predstavi, da je zlato vse, kar nas (navidezno) vsaj  za korak približa hoji po oblakih medijskega raja. Orbanova zgodba bi morala biti ob vprašanju odnosa do medijev za nekaj časa dovolj poučna.

Foto: Pozareport (Vir: Igor Zaplatil/DELO)