Težava ni v bogastvu samem, temveč v odnosu do tega bogastva, v navezanosti nanj
Očitki o tem, da je Cerkev (pre)bogata in da bi morala biti revna, če bi hotela biti zvesta Jezusovemu nauku, se v zadnjih desetletjih kar kopičijo, vsepovsod. Postali so pravi »modni trend«, ki ga pri nas v Sloveniji še zlasti s pridom izkoriščajo nasprotniki krščanstva in Cerkve. Vse to se je poglobilo s postopki denacionalizacije po osamosvojitvi, ko je država Cerkvi postopoma vračala odvzeto premoženje.
Časopisne vesti o bogastvu, ki ga slovenska Cerkev pridobiva s temi postopki, so bile velikokrat prenapihnjene, javnost je bila bombardirana z delnimi, nepopolnimi in tudi lažnimi informacijami, ki jih je kot verodostojne začel sprejemati tudi velik del verujočih. V času osamosvajanja je slovenska Cerkev uživala izjemno veliko stopnjo moralnega ugleda in zaupanja. V teh dveh desetletjih je ta kapital povsem skopnel, slovenska Cerkev je skoraj na dnu lestvic moralnega ugleda in zaupanja. Ker se pravzaprav v tem času znotraj Cerkve niso zgodili nobeni res pomembni škandali, afere na moralni, načelni ravni – smemo upravičeno sklepati, da je tako ali tako ta izguba zaupanja povezana s spremembo družbenega položaja slovenske Cerkve z »obogatitvijo«, ki ji jo je prinesla denacionalizacija.
Očitki in odgovori, ki ne prepričajo
Ne mislim razpredati o načelnih strateških napakah, ki so bile v postopkih denacionalizacije na strani Cerkve zagotovo storjene, zlasti v primerih, ko bi bilo za Cerkev očitno bolje, da bi se dogovorila za neko primerno odškodnino namesto vračila v naravi. Ali morebiti še bolj ob nekaterih primerih, ko bi bilo morda še najbolje, da bi se Cerkev sploh odrekla pravici do denacionalizacije in bi si na ta račun izpogajala neke boljše pogoje, ugodnosti za svoje delovanje … To je sedaj bolj ali manj preteklost, sedaj imamo stanje takšno, kot je. Vprašanje, ki se mi zastavlja, je: kako naj slovenska Cerkev povrne svoj ugled, kako naj prepriča slovensko javnost (vključno z velikim delom verujočih), da njen cilj ni bogatenje, ni večanje družbene moči s pomočjo kapitala – ampak oznanjanje evangelija? Ali: kako naj Cerkev prepriča slovensko javnost, da je kljub »bogastvu«, ki ga je »nagrabila z denacionalizacijo«, še vedno ista Cerkev – torej še vedno revna Cerkev?
Pravzaprav na te očitke odgovarjajo kar naprej praktično vsi naši cerkveni voditelji – pa kljub svojim še tako tehtnim, jasnim argumentom ne prepričajo nikogar, niti verujočih ne! In kar naprej se vrtimo v nekakšnem začaranem krogu: nasprotniki vedno najdejo razlog za napad na bogatijo Cerkve, cerkveni predstavniki se odzovejo s pojasnili in opravičevanji, ki nikogar ne prepričajo – in ne spremeni se nič!
Vse več je tistih, ki Cerkev pozivajo k revnosti, ki hočejo revno Cerkev. Po prihodu Frančiška na čelo Cerkve je teh pozivov še več – tako med verujočimi kot med neverujočimi. Meni pa se vedno postavlja vprašanje: kaj sploh pomeni »revna Cerkev«? Mar to pomeni beraško Cerkev, ki nima nobenega premoženja, nobenega denarja, ničesar? Ali lahko taka »revna Cerkev« danes sploh še opravlja svoje poslanstvo?
Za razumevanje tega vprašanja si poglejmo naše misijonarje. Delujejo večinoma v svetu resnične in hude revščine. Kaj bi ti misijonarji sredi te revščine, če bi bili tudi sami revni, če tudi sami ničesar ne bi imeli, sploh dobrega naredili? Naši misijonarji oskrbujejo revne domačine s hrano, gradijo jim hiše, bolnišnice, šole … Kaj od tega bi lahko naredili, če ničesar ne bi imeli? No, nimajo sami, dobivajo sredstva od dobrih ljudi, preko različnih misijonskih središč v svetu, kjer vlada večje blagostanje. Ampak razpolagajo z vsem tem oni, misijonarji. Kak pregret novinar bi jih lahko kaj hitro razglasil za bogataše, ki se vozijo v pregrešno dragih terenskih avtomobilih … Pa niti ideološko najbolj obremenjenim novinarjem kaj takega ne pade na misel, nisem še zasledil takega očitka. Očitki, da se naši duhovniki vozijo v dragih avtomobilih, pa se kar pojavljajo … Zakaj je tako?
Odgovor se pravzaprav ponuja kar sam. Misijonarji imajo res opravka z razmeroma velikimi vsotami denarja (če to niso velike vsote za naše razmere, so prav gotovo velike za razmere tamkajšnjega prebivalstva in življenja!), a do tega denarja, premoženja, se ne obnašajo kot lastniki, kot kapitalisti, kot bančniki. Na ta denar, na to premoženje niso navezani – le upravljajo z njim v dobro in korist revnega ljudstva. Tega pač ne more spregledati nihče, tudi najbolj zadrti nasprotniki ne!
Cerkev se obnaša kot kapitalist
In tu je problem. Za slovensko Cerkev bi zelo težko rekli, da se do denarja in premoženja obnaša kot naši misijonarji. Kmalu po prvih večjih izpeljanih denacionalizacijskih postopkih v korist slovenske Cerkve se je v medijih pojavila sodba, da je slovenska Cerkev največji slovenski kapitalist. Tovrstne ocene s strani nasprotnikov Cerkve niso potihnile, vsi nasprotni argumenti praktično nikogar ne prepričajo. Osebno se temu ne čudim. Upravljavci cerkvenega premoženja se trudijo s tem premoženjem upravljati čimbolj gospodarno, smotrno; trudijo se, da bi vrednost tega premoženja ne upadala, ampak da bi, če je le mogoče, celo naraščala. In, gledano z gospodarskimi merili, torej merili kapitala – je takšno ravnanje dobro! Če je ta napor še skladen z državnimi predpisi, potem s tem sploh ne bi smelo biti nič narobe. A tu tiči past!
Da bi laže razumeli, v čem je problem, bom poskušal to osvetliti kar s pomočjo polomije, ki je mariborsko nadškofijo privedla na rob finančnega zloma, materialno in še bolj moralno prizadela tudi vse druge škofije, pripeljala do materialne oškodovanosti cele vrste podjetij in posameznikov. Nisem niti ekonomski ne pravni strokovnjak, a če sledim temu, kar preberem v medijih, bi lahko dejal, da je razen morebitnih nekaj malenkostnih nečednosti in nezakonitosti, ki bodo dobile svoj sodni epilog, vse drugo »v redu«. Vse je teklo v skladu z obstoječimi predpisi, pravnimi normami, pravili … Le »kriza« jo je zagodla in zato se stvari niso odvijale v skladu z zamišljenimi programi. Če krize ne bi bilo, bi naložbe ustvarjale dohodek, krediti bi bili poplačani …
Pa grem še naprej. Ko se pojavi neki Bogdan Knavs, ki pravi, da je nemoralno dopustiti, da bi ljudje, ki so zaupali cerkvenim skladom, sedaj ostali brez vsega, opeharjeni, in predlaga nekakšno solidarnostno akcijo, s katero bi jim slovenski katoličani povrnili vsaj del izgubljenega denarja, je deležen grobe zavrnitve z utemeljitvijo, da so take ideje »neskladne s pravnim redom« in nemogoče!
Če to dvoje združim, si ne morem kaj, da ne bi pritrdil očitkom, da se slovenska Cerkev obnaša kot kapitalist. Kot kapitalist je šla v huda finančna tveganja. Kot kapitalist se brani, da so vse te družbe, ki so bile vpletene v polomijo, samostojne pravne osebe, in kot kapitalist zavrača pobude za krščansko solidarnost! Ne gre torej za premoženje kot tako, za bogastvo kot tako – ampak za držo, za odnos do tega bogastva! In tu me pač nihče več ne bo prepričal, da je ta drža skladna s tem, kar nas učijo evangeliji.
Bogastvo ni zlo, ampak božji dar
Tudi teolog nisem in se ne čutim poklicanega za nekako celovito študijo, si pa vseeno dovoljujem nekaj svojih pogledov na to vprašanje.
Pri judovskem ljudstvu bogastvo ni bilo nekaj slabega, negativnega. Nasprotno, kar na več svetopisemskih mestih lahko preberemo prepričanje, da Bog nagradi človekovo dobro delo tudi s povečanjem materialnega bogastva. V Prvi knjigi kraljev beremo, kako se je Salomonu v sanjah prikazal Bog in ga povabil, naj ga prosi, kar potrebuje. Salomon, takrat še zelo mlad, ga je prosil za modrost, da bi znal modro vladati svojemu ljudstvu. Bogu je bila ta prošnja všeč in mu je v odgovoru dejal: »… Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal, bogastvo in slavo, tako da ti vse tvoje dni ne bo enakega med kralji« (1 Kr 3,13). Bogastvo torej ni zlo, ampak Božji dar. Toda že tudi v starozaveznih knjigah lahko preberemo kup opozoril na nevarnost, da bogastvo človeka spridi, ga zapelje na stranpot. »Z veliko modrostjo pri svojem trgovanju si si namnožil bogastvo. Ošabno je postalo tvoje srce zaradi tvojega bogastva« (Ezk 28,5). Torej ni »nevarno« le bogastvo, ki je pridobljeno po krivični poti, ampak tudi bogastvo, ki je pridobljeno s poštenim trudom in modrostjo!
Laže tako razumemo Jezusovo znano opozorilo, da »laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Lk 18,25). Jezus ni počez zavračal bogastva. Bogatega mladeniča ni zavrnil takoj na začetku, pravzaprav mu je dal usmeritve, kako lahko tudi z bogastvom doseže zveličanje. Problem je nastal kasneje, ko je Jezus preizkušal, kako zelo je bogati mladenič navezan na svoje bogastvo. Torej, ni problem v bogastvu samem, problem je v odnosu do tega bogastva, v navezanosti na bogastvo!
Kako bogastvo lahko spridi človeka, vidimo tudi znotraj samega ožjega izbora apostolov. Juda ni bil kak »obrobni« Jezusov učenec. Bil je nekak blagajnik, bi rekli danes, na skrbi je imel denar. To pa pomeni, da je užival veliko zaupanje – saj mu sicer te dolžnosti zagotovo ne bi prepustili. In prav Juda je Jezusa izdal – spet za denar. Pa čeprav Juda pravzaprav ni razpolagal s svojim osebnim denarjem, ampak denarjem skupnosti! Torej: ne samo osebno bogatenje, tudi »mešanje po tujem denarju« lahko človeka spridi, ga zapelje na stranpota!
Več lahko preberete v Slovenskem času.
