B. Vodopivec, Finance: Zločin in kazen neoliberalcev

13
51

Neoliberalci so po drugi svetovni vojni v naših krajih zagrešili nekaj deset tisoč zunajsodnih pobojev. V Ukrajini je pred osmimi desetletji zaradi nesposobnosti in naklepnih sabotaž neoliberalne oblasti od lakote umrlo več milijonov prebivalcev. V stotinah štejemo prebežnike, ustreljene na meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, ko so želeli pobegniti mizeriji in represiji tamkajšnjega neoliberalnega režima. Najhujše ekscese pa so si neoliberalni fanatiki privoščili v Kambodži v sedemdesetih, ko so pomorili skoraj četrtino prebivalstva.

Če so vam podobne blodnje intelektualno blizu, vam slovenska nacionalna televizija rezervira prime time, najbolj gledani temin svojega prvega programa, za vašo redno oddajo. In vam celo dovoli, da tisto popačeno realnost, ki ste jo sposobni uzreti skozi monstruozno dioptrijo svojih ideoloških predsodkov, imenujete »informativni magazin«. Stanovski kolegi pa vam podelijo Rožančevo nagrado za publicistiko z utemeljitvijo: »Avtorjeva beseda je nož, ki v stilistično virtuozni maniri krvavo zareže v družbeno telo, dokler iz njega ne zazevajo prazna čreva kapitalističnih ekonomskih ideologij in zlorab demokracije.« Kaj to pove o intelektualnem dometu te srenje? Kje to živimo? Rožanc se obrača v grobu. Topla greda 2014.

Rekli boste, da pretiravam. No, preberite si [www.mladina.si] pa povejte še enkrat. Avtor v »stilistično bravurozni maniri« potegne popoln enačaj med komunizmom in neoliberalizmom. S celotnim Štefančičevim intelektualnim izločkom se je škoda ukvarjati. Poglejte samo tole cvetko, njegovo »paralelo« med nasilnostjo komunističnih in »neoliberalnih« revolucij: »Ali pa se spomnite, kako so kri puščali Sloveniji. Preobrazba gospodarstva in družbe po podobi neoliberalnih načel – liberalizacija, privatizacija, deregulacija – je potekala nasilno, krvavo, nečloveško. Po partijsko.« Halo? Nasilno, krvavo? Živimo v isti državi? V isti zgodovini? V istem času? V isti realnosti?

Ima to kakšno težo, se je s tem vredno ukvarjati? Težo vsekakor ima. Prevlada levice v slovenski politiki, medijih in civilni družbi je znana. Skrbi za to, da ne moremo končati našega ponesrečenega socialističnega eksperimenta. Da vas ne bi v tem predprazničnem času preveč obremenjeval z duhomornimi analizami, si bom za ilustracijo kar sposodil komentar s spletnega foruma enega naših dominantnih medijev: »Pa ti povem, da je na svetu več revščine v državah, kjer vlada kapitalistična ureditev, kot pa v državah, kjer vladajo komunisti. Da je v Severni Koreji revščina in lakota, je laž oziroma zahodna propaganda. Nedolgo tega sem pogledal posnetek o življenju v Severni Koreji, ki ga je posnel neki ameriški novinar. Severna Koreja je srednje razvita država z avtocestami, s podzemno železnico, gradbeno stroko in arhitekturo, ki je Slovenija še lep čas ne bo dosegla…« V resnici v Severni Koreji dizajnirajo tudi Samsungove galaxyje, Južna Koreja pa je samo njihova proizvodna potilnica, naj dodam.

Vsa čast, Marcel in druščina, še Goebbels bi pozelenel od zavisti. Če ste želeli oprane možgane prepričati, da je liberalizem enako komunizem, vam je uspel presežek: Oprani možgani celo verjamejo, da je komunizem boljši. Mogoče se vam to zdi nepomembno, češ, pusti, Blaž, saj je samo Marcel. No, razmislite o tem še enkrat naslednjič, ko boste na gospodarski zbornici jamrali, da nobena vlada ne izpelje reform. Kako pa naj jih v takem političnem ozračju? Od kod pa pride 15-odstotna podpora za Bambi Luko Mesca in njegove disneylandovske ideje in projekte, če ne ravno od tod? Pa vsesplošna ljubezen do državne lastnine, državnega urejanja vsega, kar vam lahko pade na pamet, paranoja pred »tujci«? Histerični revolt proti kakršnikoli reformi in racionalizaciji?

Vleči vzporednice med liberalizmom in socializmom je postalo moderno tudi v delu desnega tiska. Pa kaj je z vami? Neoliberalizem ni nikakršna zrcalna podoba komunizma. Med socializmom in liberalizmom ni nikakršnih vzporednic, so samo enormne razlike in nasprotja. Te vzporedne linije se vam lahko prikazujejo samo, če vas je prizadel škilavi ideološki astigmatizem tipa Štefančič. Na prvi pogled opazna asimetrija med tema dvema pogledoma je najprej ta, da komunizem pošilja svoje ideološke nasprotnike v Gulag, liberalizem pa ne. Liberalci si želijo le to, da bi bili politični proces in politične rešitve taki, da drugi, tudi če pomenijo volilno večino, ne bi preveč posegali v individualne svoboščine in pravice tistih, ki se z večino ne strinjajo. Vključno z njihovo pravico do lastnine. Vsekakor naj ne bi posegali bolj, kot se je zgodovinsko izkazalo kot še skrajno sprejemljiva meja, onkraj katere sta ogroženi motivacija in sposobnost družbe za kreativnost, rast in napredek. Na kratko, liberalca niti najmanj ne moti, če si drugi s svojimi sredstvi in svojim denarjem organizirajo socializem ali komunizem. Komunist pa tistemu, ki želi s svojimi sredstvi in svojim denarjem organizirati kapitalizem, denar najprej pobere, nato pa mu pošlje še kroglo v tilnik.

Naslednja razlika med komunizmom in neoliberalizmom je počasneje razmišljajočim mogoče malo teže razumljiva, a ravno tako temeljna. Čeprav imata obe ideologiji močno potezo utopizma, gre pri tej utopičnosti za temeljno asimetrijo. Demokracije osvajajo liberalne rešitve počasi in s težavo. Potrebna je visoka stopnja demokratične kulture. Družba se mora otresti retrogradnega nacionalizma in plemenskih, klanovskih in kolektivističnih ter rentniških, zastonjkarskih in klientelističnih mentalnih vzorcev. Maksima, da ni važno, kakšen je, samo da je naš, se mora posloviti kot vrhovno načelo selekcije.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek.

    Dejmo narediti peticijo za prodajo premoženja. Da bodo javno objavljena imena. Pa bomo hitro videli kdo v Sloveniji je demokrat, ki se zaveda, da mora biti gospodarstvo osvobojeno od krempljev države in mafije. V svetu to vedo desničar, sredinec in levičar. Problem so socialisti, ki vso to svojo ideologijo širijo s pomočjo čutnosti in ugodja, lažne varnosti, lažne pravičnosti, lažnega sočutja in lažne solidarnosti.

  2. Najpomembnejša razlika pa je:

    – da je liberalizem za človekove pravice in svoboščine, komunizem pa ne
    mir, stabilnost varnost in srečo
    – da je liberalizem za gospodarski pogled na življnje, komunizem pa za negospodarski pogled

    Vendar, če človek ne zna ravnati s svojim življenjem kot dober gospodar, v kar je vključen tudi vrednotni del življenja, potem bo zaman iskal mir, stabilnost, varnost in srečo.

  3. Očitno moramo zdrsniti na raven, ko praznega želodca ne moremo več prepričati, da je sit. Potem postkomunistični agitprop ne bo imel več učinka.

    Seveda je še druga možnost … da bo neki Šušteršič, Brščič, … ustanovil svojo stranko … in zmagal brez medijske podpore. Začnimo moliti za ta čudež!

    • Ja. Moliti za čudež, ki ga nismo vredni. Ta pat pozicija nas pelje v državljansko vojno. Ali v novo komunistično diktaturo.

  4. Masten je danes v financah lepo povedal socialističnim podpisnikom na celu z dusebriznikom mencingerjem: “…odprite svoje denarnice in kupite to premoženje.” Postanite torej odgovorni lastniki, namesto skritih mafijcev, ki danes upravljajo-ropajo- državno premoženje.

  5. V mladini sem prebral samo podnaslov:
    “Zakaj med elito, ki jo je ustvaril nekdanji komunizem, in elito, ki jo je ustvaril sodobni neoliberalizem, ni nobene razlike”

    Da vas malo sprovociram, ena podobnost med elitama pa je: nobena od teh dveh elit se ne briga kaj dosti za Boga, svet hoče urediti po svoje. Komunisti so ga ubijali, kapitalisti ga pa poskušajo preglasiti.

    • Ti pa tako hitro menjaš prepričanja.
      Preberi si se kaj je Patricia na govor Vztrajnikom napisala o katoličanih, kristjanih, ki živijo dvojnost kapitalizem in socializem. In iščejo neko srednjo pot in gospodarski liberalizem ves čas zasmehujejo.

      Sholastiki so od smrti Tomaža Akvinskega v Salamanci do krščanskega vernika in moralista Adama Smitha razvijali pomen svobodnega trga in pravne države.
      Adam Smith je tako kot Prešeren najprej študiral za duhovnika in niti pod razno ga ne moreš šteti za nevernika. Tudi ustanovni očetje v ZDA so bili globoki verniki.

      Jaz bolj pod vprašaj postavljam pristnost krščanske vere pri človeku, ki zagovarja bolj ali manj permisivno socializem in lapa o kritikah kapitalizma.

      Ljudje Božji, Slovenija že 100 let nima kapitalizma, svobodnega trga. Živimo v Fritzlovi kleti, ki jo večina ves čas opravičuje in dirigirano kritizira kapitalizem, privatizacijo, imeti privatno lastnino itd. Res ne vem koliko od vas je volilcev Združene levice Mesečnika – kajti gospodarski pogled imate zelo podoben.

  6. Komunizem je itak laž. To lahko sklepam že potem, ko so glavni komunisti gladko postali glavni kapitalisti. Zato trditev iz Mladine izgleda kot resnična. Vendar to ni problem libelarizma. To je problem komi-kapi-salto-vernikov. Libelarci ste lahko samo jezni, ker ste spet naleteli na nekoga, ki z vašim perjem poiskuša zakriti ruševine svoje “vere”.

    Osebna svoboda in osebna odgovornost sta naravno stanje. Potem sta pomembna solidarnost in družbena odgvornost. Kmalu pridemo do smisla življenja. Odgovore na to nam daje vera. Tudi vere, ki se v svojem napuhu nočejo imenovati vere. Libelarizem, kapitalizem in kar je še izmov, ki jih niti ne znam izgovoriti, so le zunanje okolje. Zato mislim, da se je pomembno upreti skušnjavi, da bi libelarizem doživljali kot vero!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite