Vladne floskule o zagonu gospodarstva razumete šele, ko vam postane jasno, da samostalnik zagon v tem primeru izhaja iz glagola zagoniti, in ne zagnati.
Koalicijska pogodba je razkrila, da vlada za rešitev naše gospodarske krize ne namerava storiti nič. Edini strukturni ukrep bo pretvarjanje članov vlade, da je krize konec. Če se bodo pretvarjali dovolj naduto in pompozno, bomo v to začeli verjeti tudi vsi drugi, zavel bo optimizem in dobili bomo triodstotno rast BDP in 60 tisoč novih delovnih mest. Itak. Jeftini slatkiši. Ob takem programu lahko vladne floskule o zagonu gospodarstva razumete šele, ko vam postane jasno, da samostalnik zagon v tem primeru izhaja iz glagola zagoniti, in ne zagnati. Vlade so zagonile NLB, NKBM, Cimos, Mercator, zdaj nekdanji državni sekretar Alenke Bratušek dela pri projektu Luke Koper, in tako po vrsti.
Slovensko gospodarstvo je po moji oceni trenutno enake usode kot slovenska populacija risov. Po gozdovih sicer živahno pleza še kar nekaj teh simpatičnih zverinic, a degenerativne bolezni, posledica znotrajsorodstvenega parjenja, njihovo populacijo ob nespremenjenih robnih pogojih dolgoročno obsojajo na usihanje. Tudi v slovenskem gospodarstvu, kljub številnim vitalnim primerkom, je ravnotežje zaviralnih in spodbujevalnih dejavnikov trenutno izrazito porušeno v korist zaviralnih – demografska gibanja, visoki davki, neučinkovitost pravne države, prenapihnjena regulativa, znotrajsorodstveno parjenje… Pogrezanje po spirali navzdol se ob nespremenjenih robnih pogojih, kljub občasnim zelenim brstičem, ne more več ustaviti samo od sebe. »/…/ zanjga ni pomoči rešne,« kot bi rekel Pesnik. Za rešitev in okrepitev populacije slovenskega gospodarstva so nujne nekatere strukturne reforme, že dolgo je znano, katere – privatizacija, sanacija javnih financ z znižanjem stroškov, znižanje davkov in deregulacija, še posebej na področju trga dela. Danes nekaj več o tej zadnji temi.
O neprožnosti trga dela sem v svojih kolumnah že večkrat pisal. V obdobju globalizacije morajo biti tako posamezna podjetja kot ekonomija v celoti sposobni tekmovati z vsemi na svetu. Naša trenutna regulativa trga dela je taka, kot da od Katanca zahtevamo, da se uvrsti na svetovno prvenstvo, hkrati pa mu rečemo: »Branka ne moreš menjati, ker je prestar, Suada ne moreš menjati, ker ima nepreskrbljene otroke, Mateja ne moreš menjati, ker je bolan, Damirja ne moreš menjati, ker si jih letos že preveč zamenjal. Zdej pa pejt pa zmagi.«
V začetku trenutne krize, ob Svetlikovi »reformi« trga dela, sem v kolumni v Financah napisal »/…/ in jasno zahtevati, da se popolnoma sprosti možnost, da delodajalec kadarkoli odpove pogodbo o zaposlitvi kateremukoli zaposlenemu ali skupini zaposlenih z minimalnimi odpovednimi roki. Odpravijo naj se zaščitene kategorije, programi presežnih delavcev, kriteriji in lestvice, obvezne prerazporeditve in čakanja, vloga sindikatov, organov delavskega soupravljanja in zavoda za zaposlovanje. Samo delodajalec je tisti, ki je zaposlenemu dolžan zagotoviti plačo. Samo on je tisti, ki je dolžan voditi in razvijati posel, in samo on lahko odloča, koga za to potrebuje in koga ne.« Svetlikova »reforma«, brezzoba, kot je bila, na zaposlovanje seveda ni mogla pozitivno vplivati. Kot vse druge »reforme« prej in pozneje.
Več lahko preberete v Financah.
