B. Vodopivec, Finance: T. i. pogum, t. i. povprečnost in t. i. spremembe

3

Medtem ko Cerarjevim še vedno ni čisto jasno, o kakšnih spremem­bah pravzaprav govorijo, pa je tovarišiji na drugi strani popolnoma jasno, kakšnih sprememb si ne more privoščiti in jih za nobeno ceno ne smejo dovoliti.

Na predvolilnih soočenjih je Alenka Bratušek Cerarju nesramno oponašala, da v začetku leta 2013 ni upal sprejeti tehničnega mandatarstva. Pa je bila tisto v resnici poteza racionalne presoje. Sprejeti tehnično mandatarstvo koalicije, ki ni bila, kot se je izkazalo v njihovi poznejši koalicijski pogodbi, sposobna soglasja niti o enem reformnem ukrepu, bi bil čisti narcisistični avanturizem.

No, zdaj Cerar očita NSi, da si ne upa prevzeti odgovornosti za spremembe, ki jih SMC pripravlja Sloveniji. Hitro se uči.

Ob eklatantno ohlapnem odnosu do lastnega programa SMC očitno ne zmore razumeti, da lahko neka stranka v svojem programu zapisano jemlje resno. Ker je prepričana, da so stvari, ki jih je treba popraviti v Sloveniji, večji del popolnoma nasprotne tistemu, kar meni Cerarjeva nova koalicija.

Ohlapnost v zadevah programa je nevarna reč. Alenka Bratušek in njena koalicija sta zaradi programske malomarnosti izgubljali kredibilnost in javno podporo tako naglo kot še nobena vlada dotlej. Alenka Bratušek je kot največje dosežke svoje vlade stalno navajala tiste ukrepe vlade dvojca Janša-Šušteršič, ki jih je v opoziciji ne samo silovito kritizirala, ampak jih je tudi minirala z vsemi možnimi sredstvi. Volivci, čeprav njihove spominske zmogljivosti včasih primerjamo s tistimi zlate ribice, tega niso spregledali. Kljub vsemu razglašenemu pogumu pa agresivni samopromociji in medijski podpori se je zgodba tiste vlade končala klavrno kot le kaj.

Ohlapnost programa SMC in posledično koalicijske pogodbe pomeni resno nevarnost, da ji bodo izkušenejši in spretnejši partnerji med dialektiko konkretnega koalicijskega odločanja počasi prodali vse glavne točke svoje agende – obujanje tranzicijskih in tajkunskih zombijev pod krinko »odpravljanja posojilnega krča« in »spodbujanja gospodarskega okrevanja«, pa stop privatizaciji pod krinko »razvojne strategije«, »suverenosti« in da, že spet, »nacionalnega interesa«. In tu ne bo milosti. Ne nazadnje se je resnični pogrom zoper prejšnjo Janševo vlado začel prav v trenutku, ko je ustavno sodišče prepovedalo referendum o SDH in je tovarišijo spreletel smrtni strah, da gre pri privatizaciji zdaj zares in da bodo šle rente žvižgat rakom.

Pri vsem tem je floskula SMC o nadzorovani privatizaciji slaba šala. Kot da je bila privatizacija v Sloveniji doslej nenadzorovana. Privatizacijo v Sloveniji ves čas nadzoruje Forum 21 in žal kaže, da bo še tako. Tako kot je slaba šala napoved SMC, da »je treba sprejeti in začeti izvajati kodeks korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti z namenom zagotavljanja, da se bo državno premoženje upravljalo na podlagi sprejete strategije države o upravljanju državnega premoženja na odgovoren, neodvisen, profesionalen in transparenten način«. Slovenska državna podjetja so v večini zgodovine uporabljala vrsto kodeksov upravljanja, po moje so že pri različici 11.7, in neskončno časa in energije je bilo vloženo v razne posvete in konference o njihovem korporativnem upravljanju. Rezultati pa so naslednji: eno podjetje (Krka) dosega rezultate, primerljive povprečju panoge, večja skupina je po svojih rezultatih podpovprečna (Telekom, zavarovalnice, pivovarne, GEN energija, Luka Koper, Aerodrom…), večina pa posluje katastrofalno, blizu praga ali pod pragom insolventnosti (banke, igralnice, Adria, Cimos, Aero, Elan, HSE Paloma… da sploh ne omenjamo Peka in podobnih). Bravo, Borut Jamnik.

»O podpori tako imenovanim reformam, s katerimi je NSi pogojevala vstop v koalicijo, so se zelo jasno izrekli volivci,« je bil neposreden podpredsednik SMC. Res je, NSi je za svoj program dobila pet mandatov in SMC za svoj ne-program 36. Res pa je tudi, da je modrost državniške drže, na katero cilja Cerar, da spoznaš, kateri ukrepi so potrebni, čeprav so nepriljubljeni, in pogum je, da jih tudi izpelješ. Vsekakor nista modrost in pogum to, da suvereni zmagovalec volitev potem, ko je po volitvah končno pokazal svojo pravo usmeritev in ta ni takšna, kot je marsikdo pričakoval, svoj mandat začne z zmerjanjem neke male, očitno dobronamerne stranke z drugega pola, ki si upa misliti s svojo glavo in biti zvesta svojim prepričanjem.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Kot je bil Mićo Mrkaić najboljše pero Financ pred 10 leti, in nato Stanislav Kovač,
    je definitivno leta 2014 najboljše pero Financ Blaž Vodopivec.

    Zmerjanje tistega, ki misli s svojo glavo je v Sloveniji normalno.
    Ker smo provincialna, socialistična in egalitarna družba polna zavisti, pohlepa in sovraštva do vsakega, ki malce izstopa iz bolnega KOLEKTIVA.

  2. Glede na nekonkreten volilni program CMC ima Cerar skoraj proste roke, katere ukrepe bo štel za potrebne za razvojni pospešek.

    Torej je toliko večja odgovornost na njemu, da povleče ukrepe, ki bodo pomenili razvojni civilizacijski slovenski preporod.

Comments are closed.