B. Vodopivec, Finance: Rop stoletja

5
290

Vladajoča politika se za ohranitev velikih podjetij pod svojim nadzorom bojuje z zobmi in kremplji. Postopki prodaje se izvajajo z namenom, da jih na koncu ne bi bilo.

Prejšnji teden so slovenski vladajoči politiki opazno zrasla krila. Bruseljska ocena proračuna za prihodnje leto ni bila taka mina, kot smo mnogi, verjetno skupaj z vlado, pričakovali. In Igorja Lukšiča je takoj poneslo v izjavo, da si bo njegova stranka prizadevala, da v državni lasti ostane čim več velikih podjetij. Igor Lukšič je seveda šef trenutno najmočnejše slovenske stranke, sodeč po javnomnenjskih anketah, in članice vladajoče koalicije. Kaj pa je meni tebe treba bilo?

Avtor je nekoliko pobliže seznanjen s potekom prodaje stanovanj propadlega Vegrada v Celovških dvorih. Stečajni postopek teče od leta 2010, v začetku brez uspehov pri unovčevanju premoženja. Lani jeseni je stečajni upravitelj razpisal prodajo stanovanj po postopku nezavezujočega zbiranja ponudb. Ponudb je bilo razmeroma malo, kake dve do štiri na stanovanje, in ponujene cene so bile razmeroma nizke. Po končanem postopku višanja ponudb sta se letos spomladi stečajni upravitelj in banka, pri kateri so ta stanovanja zastavljena, odločila, da stanovanja kljub temu prodata. Na presenečenje marsikaterega ponudnika in še posebej na presenečenje drugih možnih kupcev stanovanj, ki se jim v teh prodajnih postopkih niti ni zdelo vredno sodelovati, saj je bilo dotlej videti, da jih stečajni upravitelji izvajajo z namenom, da ne bi nič prodali. Ampak izkazalo se je, da je tokrat drugače, da upravitelj Klenovšek in NLB mislita resno. Prodanih je bilo okrog 70 stanovanj.

Letos jeseni se je zbiranje ponudb za stanovanja v Celovških dvorih ponovilo. Medtem je Slovenija doživela precejšen upad BDP in rast brezposelnosti; bančno kreditiranje je dokončno zmrznilo in uveden je bil nepremičninski davek. Kljub temu je bil odziv na novi poziv za zbiranje ponudb od petkrat do desetkrat večji kot prejšnjič. Za posamezno stanovanje je prišlo od 20 do 50 ponudb. Ponujene cene so že v startu višje, kot so bile izlicitirane v prejšnjem krogu. Po končanem postopku licitacije bodo verjetno še precej višje.

Kaj se je zgodilo? Morebitni kupci so se prepričali, da gre za resnega prodajalca. Slovenija, po drugi strani, za potencialne mednarodne vlagatelje na žalost že dolgo ni kredibilen partner. Vladajoča politika se za ohranitev velikih podjetij pod svojim nadzorom bojuje z zobmi in kremplji. Postopki prodaje se izvajajo z namenom, da prodaje na koncu ne bi bilo. Vemo, kam nas je to pripeljalo. Avtor je že junija 1999 v komentarju v časniku Delo o privatizaciji napisal: »Najnovejša študija Svetovne banke ugotavlja, da je skoraj povsod po svetu, tudi v Srednji Evropi, privatizacija izboljšala učinkovitost podjetij. Države oziroma vlade se umikajo iz posla, saj podjetje v državni lasti nima pravih mehanizmov, ki bi zagotavljali, da njegov menedžment uporablja njegova sredstva za doseganje njegovega osnovnega cilja – zvišanje vrednosti vložka lastnikov.« In: »Še en namig: uspešno privatizacijo bank in nasploh finančnega sektorja imajo avtorji za najpomembnejši znani ukrep gospodarske reforme.«

Če bi odtlej namesto butalskih mencingerjanskih vraž upoštevali te nasvete mednarodnih organizacij, bi bil danes slovenski proračun bogatejši za 10 do 15 milijard evrov. Zračunajte si, prosim, dragi bralec, koliko je to pediatričnih klinik, operacij kolkov in sive mrene, koliko kilometrov cest ali paketov pomoči Rdečega križa in Karitasa. Vsega tistega, za kar zdaj v proračunu akutno zmanjkuje denarja. In potem, prosim, premislite, kako, za vraga, se nam je vse to lahko zgodilo.

Slovenija bo v bližnji prihodnosti prodajalec premoženja, torej deležev v državnih podjetjih in naložb, ki bodo prenesene na slabo banko. Prostovoljno ali po nareku. Zato, ker potrebuje denar, ker si mora z reformnimi ukrepi povečati ugled na mednarodnih finančnih trgih in nujno znižati stroške financiranja, in zato, ker si je doslej z upravljanjem državnega premoženja delala samo škodo, s podpovprečnimi rezultati poslovanja, neodgovornimi navzkrižnimi naložbami in naložbami v sosednjih državah in razraščanjem korupcije.

Morebitni kupci tega premoženja so v tujini. Pametna država bi v tem položaju naredila vse, da postane resen prodajalec, kredibilen partner. Slovenija na žalost dela vse, da bi bila videti še bolj neresna. Lukšičevo izjavo sem omenil. Njegov minister Pikalo medtem pridno sabotira prodajo Telekoma, edini večji privatizacijski proces, ki kolikor toliko resno teče. Desus zavira vzpostavitev Slovenskega državnega holdinga z zapleti okrog brezzveznih tehnikalij. Predsednica vlade je pred letom silovito nasprotovala slabi banki in privatizaciji. Zdaj pred slovensko javnostjo blati ukrepe institucij, ki bi nam lahko dale finančno pomoč. V intervjuju na TV Slovenija je razlagala, da so ukrepi trojke povišali brezposelnost v državah prejemnicah pomoči. Pri tem je dvakrat omenila Španijo. Gospa Bratuškova, v času, odkar ima Španija angažma ESM, se je brezposelnost tam povišala manj, kot se je v istem času povišala v Sloveniji! Še več, medtem ko je Španiji za prihodnje leto napovedano postopno zniževanje brezposelnosti, bo ta v Sloveniji rasla vsaj še dve leti.

Premierka laže ali ne ve? Avtor se bolj nagiba k drugi razlagi. Premierka, kot vsi drugi člani vladajoče garniture, si obupno želi najti pametne razloge za nasprotovanje zaprosilu za finančno pomoč. Ker v resnici nobenih pametnih razlogov ni. Če imamo namen postati normalna država. V resnici nihče natančno ne ve, zakaj se moramo temu za vsako ceno izogniti. Ampak brez panike, ta nevednost ne bo trajala dolgo. Čez dober mesec bodo v Dražgošah jasno povedali, za kaj gre. Vsi, ki so za pomoč, so izdajalci, novi domobranci. Mi smo v hosti štiri leta jedli travo, zdaj jo pa še vi jejte naslednjih 20 let, samo da se obranita suverenost in oblast ljudstva (medklic: bo dražgoške tovariše kakšen novinar »resnih medijev« kdaj vprašal, kje je bilo njihovo goreče zavzemanje za suverenost takrat, ko se je Slovenija zares osamosvajala).

Več: Finance


5 KOMENTARJI

  1. Pa bo kdo odgovarjal za te številne izgubljene milijarde, ki so posledica škodljivih privilegijev in nezdrave gospodarske in razvojne nepameti?

  2. Ni le finančni, ampak tudi vrednostni rop, ki se skriva za kvazionacionalnim interesom in kvazisocialo.

  3. Slovenska kriza je čista notranja kriza, kriza socializma, provincializma.

    Trije faktorji so krivi:
    1. MAfija, rdeča mafija, UDBA, KDB,…
    2. rdeča birokracija, več kot polovico sinekur, lagodno, ležerno in neodgovorno opravljajo delo
    3. večina državljanov opranih možganov, brez svobode ( nimajo ekonomske svobode, zato so denarno, statusno, karierno ODVISNI od mafije+ birokracije), funkcionalno nepismeni

    Mafija podmizno krade po bankah in državnih podjetjih velike zneske že 20 let + 50 let. Rdeča mafija zgolj krade in paratizira, nima pa minimalnih poslovnih sposobnosti kot jo imajo druge mafije. Recimo kitajski rdeči mafiji je uspelo s podjetništvom družbo in državo v sredi 70 let dvigniti iz lakote na nivo sedanje Slovenije.

    Hkrati pa je nestabilnost v politiki taka, da so ravno mafijaši podporniki glomaznega birokratskega socialističnega sistema, kjer se večino zaposlenih boji svobodnega trga in privatizacije in majhne JU.

      • Ko sem pisal JU, sem že izvzel šolstvo in zdravstvo, ki jih je kot gospodarski in visokoprofitni storitveni dejavnosti nujno postaviti na trg. Pri nas zaradi mafije, birokracije in negospodarnih odločitev zgubimo 70% denarja ob prenizkih plačah sester, zdravnikov in slabih storitvah.
        Tu je tudi ogromno slabih učiteljev in zdravnikov, ogromno lenih, ogromno sinekur in ogromno birokratov. Smetano pa seveda pobira mafija, ki je prisesana politično na SKUPNO SKLEDO.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite