B. Vodopivec, Finance: Predlog velike evropske kravje kupčije

Če problematične članice niti danes, ko je že toliko let očitno, da voda teče v grlo, da stari pristopi ne delujejo več, ne bodo sposobne sprejeti in izpeljati reform, jih ne bodo nikoli.

V sedemdesetih so akcijske B-filme radi začinili s prizorom, kjer glavni junak in njegov zlobni nasprotnik drvita z avtom po ravni cesti drug proti drugemu. Kdo bo prej trznil, popustil, zavil s ceste? Podobna scena se trenutno dogaja v jedru evropske ekonomske politike oziroma denarne unije. Vsaj mnogi menijo tako. Ekonomske kolumne doma in v tujini so zadnja leta polne napovedi: »Če ECB ne bo storila X in če Nemčija ne bo storila Y, bo evrsko območje razpadlo v Z letih,« pri čemer je Z < 4.

Ne X ne Y se ne zgodita ali pa se dogajata zelo počasi, v mikro korakih in pogosto zgolj navidezno. Nemčija ne trzne pri fiskalni vzdržnosti. Južne članice ne trznejo pri reformni katatoniji. Kreš naj bi prišel v obliki deflacijske spirale, likvidnostne pasti, ki bi lahko imela v nekaterih državah z visokimi ravnmi zadolženosti javnega in/ali zasebnega sektorja pogubne dolgoročne posledice.

V omenjenih B-filmih »bad guy« na koncu izgubi živce in zavije s ceste, po možnosti v prepad. No, v našem primeru niti ne vemo, kdo je »bad guy« (pravzaprav vemo, ona druga stran, leni Grki, diktatorski Nemci), nikakor pa ne bi želeli, da kdorkoli zapelje v prepad. Če smo za trenutek nevtralni in racionalni, bi protagonistoma predlagali, naj raje dasta nogo s plina, zavijeta na rob ceste, se usedeta na brežino, odpreta pločevinko hladnega piva in se dogovorita za konstruktivno rešitev zapleta. In da ne dirkata preblizu res nevarnim situacijam.

Konstruktivna rešitev je tista, kjer vsak od udeležencev dobi tisto, kar nujno potrebuje, in ne žrtvuje nič takega, kar bi mu kratko- ali dolgoročno povzročilo nesprejemljive stroške. Temeljna evropska dilema je trenutno: kako rešiti ciklične težave posojilnega krča, krča zaupanja in povpraševanja, ne da bi pri tem ogrozili dolgoročno strukturno integriteto Unije. Strukturna integriteta bi bila ogrožena, če bi se pravila Unije trajno spremenila v smeri, ki bi namesto dolgoročne konkurenčnosti in meritokratskega razvoja posameznih članic nagrajevala politično zastonjkarstvo in moralni hazard. Članice ClubMed urgentno potrebujejo rešitev kratkoročnega vidika problema. Severne članice so vitalno zainteresirane za dolgoročno vzdržnost.

Fiskalni kompakt, evropski reševalni mehanizmi, OMT, »whatever it takes«, bančna unija so vse delni koraki k iskanju rešitve, za katere pa bi težko rekli, da so dali zadostne rezultate. Idealen bi bil seveda nov vseobsegajoč dogovor med vsemi, severno in južno stranjo, ki bi na eni strani omogočil, da ECB uporabi vso svojo ognjeno moč za pomoč članicam v težavah, in hkrati severnim članicam zagotovil, da južne države zaradi lahkomiselnih zapravljivih politik v podobne težave ne bodo več tako zlahka zašle. Racionalno gledano, bi bilo za rešitev dileme najbolje, da se voditelji evrskega območja dogovorijo za veliko kravjo kupčijo »Helikopterski denar za reforme«.

K vprašanju, kakšne reforme in kakšen helikopterski denar, se bom vrnil pozneje. Najprej kratek povzetek ozadja. Bralci, ki poznajo moje kolumne, so bili mogoče presenečeni nad stavkom, da ne vemo, kdo je v našem zapletu »bad guy«. Tako jim je znano, da sem bolj nagnjen k mnenju, da so glavna težava evrskega območja države, ki z nekonkurenčnostjo ter čezmerno zadolženostjo in primanjkljaji ogrožajo svoj nadaljnji razvoj, celo obstanek v tem monetarnem klubu. Vendar zadeve nikakor niso enoznačne, črno-bele. V zadnjem času, ko se je pomiril vrhunec krize, so te države na čelu z Grčijo nekako izginile iz središča pozornosti. V zadnjem času jih je tam, kdo bi si mislil, zamenjala Nemčija. Nemčija naj bi bila kriva po dveh točkah obtožnice:

1. S politiko omejevanja rasti plač v prejšnjem desetletju naj bi pridobila konkurenčno prednost na račun sočlanic, ki naj bi zaradi tega postale manj konkurenčne (»beggar thy neighbour politika«).

2. Z nasprotovanjem predlaganim rešitvam, kot so skupne evropske obveznice, neposredno financiranje dolga držav članic s strani ECB, skupni infrastrukturni sklad evrskega območja, ter z nasprotovanjem povečanju transferjev iz bogatejših članic v revnejše in sproščanju dogovorjenih proračunskih pravil naj bi zvezala roke članicam in skupnim institucijam pri iskanju orodij za hitrejši izhod iz ciklične kontrakcije.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.