B. Vodopivec, Finance: Post mortem

8

Rezultati volitev so bili za vašega kolumnista tak šok, da je moral na dopust. Še vedno ne more verjeti, da se je vse to res zgodilo.

Pred tremi meseci sem na tem mestu predlagal reformno vlado s tehničnim mandatarjem liberalne usmeritve, ki bi do rednih volitev postorila nekaj za Slovenijo pomembnih stvari. Izkazalo se je, da bi bila tisto boljša rešitev za vse predlagane člane koalicije, torej SDS, NSi, DL in poslansko skupino Alenke Bratušek, kot so bile predčasne volitve. SDS je dosegla najslabši izid v zadnjih desetih letih, Alenka Bratušek ima samo še tretjino takratnih poslancev, Virantovih ni več, samo NSi ima enega poslanca več kot tedaj, pa tudi eno veliko dilemo več. Namreč, ali do naslednjih volitev trpeti in se boriti za obstanek v koaliciji ali v opoziciji. In tisto bi bila seveda boljša rešitev tudi za Slovenijo.

Rekli boste, lanski sneg, voda pod mostom. Vendar se mi zdi pomembno spomniti na to, kot opomin, kakšne priložnosti izpuščajo morebitni zavezniki reform zaradi nezmožnosti sodelovanja. In če sem pred tremi meseci tvegal tisti utopični predlog, bom tokrat še enega. Programsko gledano (ne vem, ali tudi kadrovsko) je edina vlada, ki lahko v kontekstu danega volilnega izida in povolilnih odnosov za Slovenijo naredi dovolj koristnega, da jo iztrga iz negativne spirale upadanja konkurenčnosti in gospodarskega nazadovanja, manjšinska vlada SMC in NSi, ob opozicijski podpori SDS. Vsaka kombinacija z Desusom in/ali SD lahko pomeni samo perpetuiranje statusa quo, nadaljnje popravljanje Slovenije po načelu »premalo in prepozno«, nadaljevanje zniževanja konkurenčnosti, bega kapitala in bega možganov.

Dejstvo je, da se bo katerakoli vlada, ne glede na ukrepe, že jeseni in pozimi soočila s težkim gospodarskim položajem, z navzkrižnim ognjem različnih stradajočih interesnih grupacij in naglim upadanjem svoje popularnosti. Lahko pa v tem času začne graditi temelje za preboj čez dve ali tri ali pet let ali se udobno prepusti dolgoročnemu toku zaostajanja, zapiranja in entropije.

Absolutno nobene možnosti namreč ni več, da bi se razmere uredile same od sebe, zaradi ugodnih zunanjih okoliščin, ob tem pa bi Desus in SD še naprej dvolično prodajala svoje potemkinove vasi državnega lastništva, razkošne socialne države in penzije po tisoč evrov in blokirala vsako reformo državne lastnine, trga dela, volilnega sistema, pravosodja in socialnih transferjev. Čeprav nas premierka v odhajanju prepričuje, da smo pravkar doživeli ekonomski orgazem, država v resnici tone naprej. Infrastruktura propada, zdravstveni sistem razpada, brezposelnost bo jeseni in pozimi spet dosegla rekorde. Globalno okrevanje je šibko, neenakomerno in nestabilno, geopolitična tveganja se množijo. Ekonomisti, ki predlagajo, naj najprej počakamo na robustno rast in potem ukrepamo, verjetno kadijo prepovedane substance. Katero robustno rast? Od kod bo pa prišla? Največ, kar lahko kratkoročno pričakujemo, pa še to ob ne preneumni politiki, je počasna in opotekajoča se rast izvoza ob nadaljnjem postopnem izgubljanju tržnega deleža na globalnem izvoznem trgu in stabilizacija zasebne porabe in zasebnih naložb na zelo nizkih ravneh. Prostora za rast javne porabe in javnih naložb je tako in tako že zdavnaj zmanjkalo.

Volilni rezultat je sicer težko prebrati. Desnica je izgubila, ampak ali je levica res slavila največjo zmago do zdaj? Ali pa je izgubila tudi levica in je preboj uspel neki čisto novi sredini? Ime česa je pravzaprav Cerar, kakšne barve so njegova oblačila, jih sploh ima? In kako, za vraga, mu je uspel takšen rezultat?

Fenomen Cerar si je prislužil že kar nekaj analiz. Bolj ali manj prodorne, so vse po vrsti spregledale pomen njegovega imena. Kot psiholog in nekdo, ki je začel svojo poslovno kariero v trženju, si bom privoščil tezo, da je prav njegovo ime prispevalo velik, ogromen delež k Cerarjevemu uspehu. Če bi se Miro Cerar pisal Vasilij Žgajnar, ne bi dobil pol toliko glasov, pa če je šestkrat vrhunski ustavni pravnik. Miro Cerar starejši je v kolektivni podzavesti generacij Slovencev zapisan kot arhetip heroja, ki mu je s sokolskimi vrednotami skromnosti, poštenosti, tovarištva in predanega dela uspelo postati šampion svetovnega formata. In Cerarjev volivec danes podzavestno pričakuje, da bo ta naredil dva veletoča in tri premete, pa bomo vsi imeli dobre in varne službe, zdravstvo in sodstvo bosta začela delovati, luknje na cestah bodo izginile in vsi bomo postali čezmerno pošteni, vljudni in dobronamerni.

Vsak nezavedni transfer ustvarja pretirana, nerealna pričakovanja. Sloveniji na žalost ne morejo pomagati niti premeti, niti salte, niti zeleni preboji. Slovenija najprej potrebuje kapitalistični in demokratični preboj, preboj miselnosti zasebne pobude, pa preboj pravne kulture in pravne države in njenih institucij, preboj regulatorjev trga. Brez tega lahko od raznih državno subvencioniranih idej in projektov pričakujemo samo nov preboj korupcije, politikantskega voluntarizma, rentniških klik in razpisnih podlasic. Razvojnih faz se ne da preskakovati. Ni uspelo Mau, ne bo uspelo niti Cerarjevim.

Še nekaj besed o kampanji SDS. Politično motivirana sodba Janši in odhod v zapor sta bila seveda ogromen udarec. Ampak v tem položaju je SDS razkošno pokazala vse svoje slabosti in popolnoma udarila mimo. Stavili so na glasove, ki jih bo prinesel občutek za pravičnost ali celo zaskrbljenost za demokracijo med volivci. SDS očitno ni brala Mazzinijevih analiz slovenskega narodnega značaja. Pri večini volivcev je ob Janševi obsodbi namesto sočustvovanja in zaskrbljenosti prevladalo tisto privoščljivo zadovoljstvo, ki se razlije po slovenskem kolektivu, ko okoliščine tistega, ki je izstopil iz povprečja, zabijejo nazaj v množico.

SDS je na indično obsodbo Janeza Janše rea­girala s frontalnimi indičnimi obsodbami Masleše in pravosodja, pa medijev, pa še vsega drugega vsevprek. Predvolilna kampanja, v kateri sta najpogosteje uporabljeni besedi Masleša in Murgle, ne more biti zmagovita kampanja. Domet te platforme kaže število glasov proti na arhivskem referendumu – slabih deset odstotkov volilnega telesa. Prejšnji režim v Sloveniji ni bil nekakšen zločinski režim Rdečih Kmerov, vsaj ne v letih, ki jih ima v spominu večina volivcev. Nasprotno, precej argumentov je za tezo, da je v Sloveniji zadnja tri desetletja pred spremembo režima deloval najboljši socializem, kar jih je do zdaj videla zemeljska obla. Seveda se je kot vsak socializem zaradi splošne hipokrizije, nesvobode, uravnilovke in neučinkovitosti sesedel v svojo bedo. Ampak kljub vsemu ni bil tak, da bi se na obračunavanju z njim in njegovimi ostanki dalo graditi zmagovito predvolilno kampanjo 25 let pozneje.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. edina vlada,… za Slovenijo naredi dovolj koristnega, da jo iztrga iz negativne spirale … vlada SMC in NSi, … podpori SDS.
    ====================
    Ljudje božji! Slovenija je na kolenih! Vedno znova ljudje padajo na špekulacije “kaj bi bilo za državo najbolje” in pozabljajo, da je država na kolenih. Da nas je sodba Janši tako obremenila, da ni možno narest ničesar, dokler se to ne reši. Država je obstala na mestu. Nekateri računajo s tem da se Zemlja še vrti in da bo že prišla rešitev…
    In vedno znova se zaslepljeni od “gledanja mimo” spustimo v nekakšne nore špekulacije kot je SMC + NSi. Ja, če bi šlo za dve vreči krompirja, ja, potem SMC in NSi. Hura!

    • Te črnogledosti in nadaljevanja popolnoma zgrešene volilne kampanije SDS pa od tebe res ne bi pričakoval.

      Očitno večino politikov v parlamentu nima resne volje kaj spreminjati status quo in pridno čaka, da se Slovenci kot žabe počasi skuhamo v vedno bolj vreli vodi.

      Daj še enkrat Vodopivca v miru preberi.

      SDS bi lahko konstruktivno ravnala v reformnem procesu in zraven bi lahko še demonstracije organizirali za razveljavitev in čim hitrejše odločanje v politično montiranem procesu – da čim preje pride do Evropskega sodišča.

      Seveda je lažje protestirati – kot pa sprejemati zakonodajo, ki jo večina Slovencev noče – iti v sitem, ki ga večina razvajenih in prezaščitenih socialističnih volivcev noče in hkrati upa, da se tak standard daje zagotoviti s kakšno čarovnijo ali ga ohranjati.

      • Tu ni nobenega nadaljevanja volilne kampanje. Tudi ni nobene črnogledosti. To je naša realnost.
        Ti govoriš o Evropskem sodišču. Tu se razlikujeva. To nima kaj iskati na Evropskem sodišču. To je naša interna zadeva.
        Parlament je blokiran. Kot pravim, država je na kolenih. Zato nobeno sprejemanje zakonodaje ni možno. Niti obstaja v tem kakršnakoli rešitev.
        To tudi presega politično montiran proces, ker ni več nikogar, v čigar imenu bi to zmontiral. To je naravni produkt naše države, ali bolje nas Slovencev. Tu izgubljamo lastno državo. Ni več zakonov, ni več ustave. To je vse rezervirano za normalne družbe, za normalni narod. Sodniki (bolje sodnice) so prevzeli oblast in državotvornost. Tega ni še bilo nikjer in nikoli v zgodovini človeštva. Sodniki so si podredili državo. Edini, ki je lahko predsednik vlade, je Masleša.

  2. Vrhunski članek. Vrhunska analiza. Vredno prebrati in se zamisliti nad vsako besedo.

    Vodopivec s prodornostjo, ostrostjo in kritiko, ki ne izbira strani postaja najbolj prodoren pisec Financ po Mrkaiću, Pezdirju in Stanislavu Kovaču.

    • Ma ja, eno figo. Vodopivec razume jugoslovanski režim v zadnjih desetletjih njegovega obstoja očitno zelo površinsko. Število udbovskih špicljev v Sloveniji ali pa število članov ZK doseže svoj vrhunec kdaj? Leta 1946? Leta 1950? Ne, v poznih osemdesetih letih! Še potem, ko Jaruszelski na Poljskem z vojsko zatre demokratična vrenja in Solidarnost, je totalitarni komunizem v Sloveniji na vrhuncu moči. Ko se mu nihče več resno niti ne upira, ker sta strahovlada in desetletja pranja možganov opravila svoje.

      Če bi avtor malo globje razumel preteklost, bi bile njegove ocene sedanjosti in prihodnosti precej lucidnejše. Privrženost zmernosti še ni zagotovilo modrosti, oboževanje liberalnega kapitalizma še manj.

  3. Tako norega komentarja pa že dolgo časa ne.

    Gre zgolj za seznam želja pisca ne pa realna ocena stanja.
    Npr. če si želi gojiti svoje utopistične želje, zakaj potem ni raje predlagal, da bi bila v vladi samo NSi s 5 poslanci, torej še bolj manjšinska vlada kot je predlagal, v opoziciji bi jim pa pomagala SDS in SMC. Približno tako “tup” je pač predlog, da bi bila v manjšinski vladi NSi in SMC s podoporo SDS v opoziciji. A ta pisec res meni, da bi Cerar mirno gledal kako koalicijski partner s 5 poslanci izvaja svoj program on in njegova SMC pa pri tem samo asistira ob pomoči SDS iz opozicije. A je moj predlog (samo NSi v vladi) kaj manj nor? Ostalo (neumnosti) bom preskočil in se pomaknil na konec:

    Ob ugotovitvi pisca, da je bil slovenski socializem zadnjih 30 let dokaj dober, pa sem prišel do spoznanja, da pisec ni najbolj priseben. Spomnil sem se na prigodo prekmurskih ciganov, ki so jih po 2. sv. vojni obsodili na smrt z obešanjem. Obramba je pisala prošnjo Titu naj vendar omilijo sodbo. In res iz urada predsednika so poslali sporočilo, da so ugodili prošnji. Namesto obešanja so priporočili streljanje. Slovenski socializem je bil skrajno izprijen, opravičevati ga s tem, da je npr, pobil manj ljudi kot Pol Potev je ravno tako izprijeno. Manj kot tri tedne pred 1. večstrankarskimi volitvami v Sloveniji leta 1990 je osrednji dnevnik na TV SLO poročal, da so ustrelili prebežnika, ki je želel čez zeleno mejo v Italijo.

Comments are closed.