»Strategija upravljanja kapitalskih naložb države« je, pričakovano, navaden brezzvezen paravan, elastika, ki jo lahko nategnemo čez karkoli in upravičimo, da bo ostalo državno vsako podjetje, ki se bo zahotelo politiki.
V zadnjem času smo dobili afero s honorarji in predlog strategije upravljanja državnih naložb. Kakor pogledate, komplementaren par. Cerar denimo namiguje, da so vir afere s honorarji strici iz ozadja. Cerarjeva vlada jih moti, ker je tako odločna pri spremembah, vključno s privatizacijo. LOL. Cerar je lahko miren, vse strice je pred pol leta vzel v koalicijo in nikogar od njih ne ogroža. Meni se zdi bolj verjetna nasprotna teorija zarote. Vlada se zaveda, kako bedna je njena »Strategija«, zato je poskrbela, da se pozornost javnosti usmeri drugam. Afera s honorarji je v resnici njeno maslo.
Šalo na stran. Sam vidim povezavo med obema zadevama drugje. Ste si pogledali uvrstitve ekonomistov pri vrhu seznama proračunskih honorirancev? Večji komunist, več ničel pri znesku. Ste zdaj razumeli, zakaj noben od njih ni podpisal peticije za privatizacijo, čeprav so jo podprli mnogi ugledni ekonomisti, podjetniki in finančniki? In zakaj so podpisovali peticijo proti privatizaciji, ki so jo poleg njih podprli le še dinozavrski sindikalisti in razni zmedeni orto marksisti in jugonostalgiki? Če še niste razumeli, vprašajte Metko Tekavčič, koliko od njenih tako imenovanih tržnih dejavnosti prihaja od zaresnih podjetij, ki so v zasebni lasti in se na zaresnem trgu ukvarjajo z zaresnim poslom. In koliko od države, njenih institucij in od podjetij pod neposrednim ali posrednim državnim nadzorom.
Zdaj, ko so režimski piškotki tako pregledno kvantificirani, bo marsikaj postalo jasno tudi vsem, ki so doslej zatiskali oči. Mogoče bodo boleče visoke cifre odprle oči celo kakšni učiteljici iz Šentjurja. Da spregleda, da so vitezi statusa quo, vključno z njenim Branimirjem Štrukeljem, v resnici del problema, v katerem nastopajo lačni otroci z njene šole, in ne del rešitve. Kot je del problema, in ne del rešitve, celoten mandarinski novi razred, ki jo straši pred grdimi tujci in neoliberalci, pred odpiranjem in modernizacijo. Da lahko uživa naprej, na račun davkoplačevalcev, javnosektorskega proletariata in perspektive za mlado generacijo.
Bo tudi sindikatu raziskovalcev končno kapnilo, zakaj je prevladujoča usmeritev med slovenskimi ekonomisti domačijsko vudu mencigerjanstvo? Zakaj se kakšen mlajši ekonomist, ki je bil nekoč liberalec, pred njihovimi očmi levi v takšno kreaturo prevladujoče zvrsti? Cilj je seveda na naslednji lestvici čez desetletje priti v elitno skupino nad pol milijona. Če bo treba, bomo napisali investicijski elaborat, ki bo utemeljeval TEŠ 7 in TEŠ 8, tretji ali četrti tir. Ali pozitivno recenzijo zanj. Ali še enkrat potrdili, da združitev dveh pivovarn, ki skupaj obvladujeta 95 odstotkov trga, ne pomeni grožnje konkurenci. Saj kupec vedno lahko kupi vodo ali sok, lahko pa gre tudi na sladoled namesto na pivo. Potrebuje kdo študijo, da konkurence ne ogroža združitev dveh bolnišnic, ki skupaj opravita 120 odstotkov operacij ledvic? Ni problema, samo pri definiciji relevantnega trga je treba biti dovolj odprtega duha. Če pacient ne bo zadovoljen z združenim megaponudnikom, gre lahko vedno na poliranje zob ali depilacijo pazduh namesto na operacijo. Če odvržemo neoliberalne plašnice, lahko po potrebi znova potrdimo tudi znamenito Mencingerjevo »raziskavo« o škodljivosti tujih naložb. Vse se da, če se splača.
Sam torej vidim presek obeh zadnjih dogodkov, »Stategije« in honorarjev, točno na tej točki: »stroka« napiše, recenzira, prebavi ali vsaj vljudno prezre vse, kar naroči politika, čeprav bi morala v skladu s strokovno etiko zadevo sesuti. In to je glavni problem teh honorarjev – ne da so plačani, ampak zakaj so plačani. Za obrambo pajdaškega statusa quo. Vse po familiarnih načelih roka roko in vrana vrani.
Isti vzorec pri »Strategiji«. Sam sem se jo sprva namenil preprosto ignorirati. Nekako sem vnaprej zaupal tisti diagnozi, ki sem jo o tovrstnih strategijah, namenjenih odlaganju in preprečevanju privatizacije, postavil pred časom v Odmevih in je potem kar nekoliko ponarodela: »megla na meglo na meglo«. Mar lahko nekdo resno verjame, da je odločitev za privatizacijo povezana z nekimi strokovnimi strategijami? Da je možno zasnovati smiselno, utemeljeno sektorsko strategijo, industrijsko ali razvojno politiko države, v skladu s katero bi moral na primer Telekom ostati v državni lasti? Da se je, denimo, država odločila, da bo poskusila razviti grozd vrhunskih ponudnikov IT-proizvodov in rešitev? In da bi k temu nekako pripomoglo državno lastništvo Telekoma? Kako že? Državno lastništvo Telekoma lahko razvije samo vrhunski grozd parazitov. Mimogrede, nekdanja sovjetska republika Estonija, ki Slovenijo danes kot IT-ponudnik poseka na celi črti, je privatizacijo svojega telekoma izpeljala že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Enako velja za finančni sektor, za vnovične ideje o gradnji nekakšnih regionalnih šampionov na račun slovenskih davkoplačevalcev. Za iluzije, da bo država gradila dolgoročno strategijo, dolgoročno konkurenčno prednost, dolgoročno vrednost s podjetji, kjer politika zamenja uprave vsake dve leti, v vmesnem času pa uprave porabijo 90 odstotkov časa za to, da utrjujejo in branijo svoj položaj pred konkurenčnimi klikami, in ne za to, da bi optimizirale in razvijale posel. Triglav, Luka, Telekom… In res je, prav imate, v zadnjem času kaže korporativno upravljanje slovenskih državnih podjetij nekaj več resnosti, vzdržnosti. Vendar je edini vzrok te večje odgovornosti dejstvo, da je ATVP v teh podjetjih politiki vzel glasovalne pravice. Ne more trajati.
Kaj je torej vašega kolumnista napeljalo, da se je vendarle namesto vas lotil teh 158 strani duhamornega neinteligentnega nategovanja državljanov in investitorjev, Dragonjeve »strategije upravljanja«? Ker je našel navedek, da je Pozavarovalnica Sava (POSR) »strateške narave zaradi funkcije, ki jo opravlja, zato je smiselno ohraniti vsaj manjšinski kontrolni delež«. Vaš kolumnist je namreč delničar POSR in njegov nakup teh delnic po nenormalno nizkih cenah sredi zadnje krize (hvala, Franci Križanič) je bil delno tudi špekulacija, da bo ta kriza dokončno pometla s slovenskim finančnim butalstvom in da bo tudi ta družba, ki po nobenem kriteriju ni strateška, predmet privatizacije. In konec koncev je bila ta privatizacija ob dokapitalizaciji POSR leta 2013, v kateri je tudi sodeloval vaš kolumnist, vlagateljem izrecno obljubljena tako od uprave družbe kot od njenih večinskih državnih lastnikov. Kaj sem torej spregledal? No, v »Strategiji« odgovora nisem našel. Mogoče mi bo pojasnil JPD. Našel pa sem polno stvari, ki jih nisem vedel in jih tudi vi niste pričakovali.
Več lahko preberete na Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
