»Afera« podrejenci je srhljiv dokaz, kako lahko na naši histerizirani javni sceni inteligenten lobistični podtaknjenec hipoma zraste v medijsko pošast. Guverner Jazbec se je čez noč prelevil iz uglednega državljana v nekaj, kar presega vsoto Zidarja, Tovšakove in še Rotnika povrhu. Seveda pa mora biti za tak preboj zgodba poravnana s pomembnimi interesi. In interesi podrejencev še zdaleč nimajo take teže, da bi povzročili medijsko eksplozijo, ki smo ji bili priča. Afera podrejenci je zgolj ponudila idealno priložnost, da tranzicijske elite usekajo po tistih nekaj liberalnih poganjkih, ki so se v Sloveniji prijeli na vrhuncu zadnje krize. Presek interesa podrejencev in mencingerjancev je dokazati, da naj bi izgube slovenskih bank sploh ne bile velike in da naj bi bil naš bančni sistem pred krizo čisto normalen. Ne šalabajzarsko pajdaško gnezdo, kar je bil v resnici. In kot prvi odvod, da so vsega hudega krivi bruseljski imperialisti in njihovi domači neoliberalni hlapci. Guverner Jazbec, kot liberalec nikogaršnje trinajsto prase, je seveda idealen strelovod za začetek take operacije.
1. Pojdimo po vrsti. Kolumnist Tadej Kotnik, sicer eden večjih špekulantov s podrejenimi obveznicami, je že več kot leto brez posebnega odmeva objavljal podatke o domnevnih nepravilnostih pri izbrisu obveznic. Tokrat je izbral drugačen pristop. Dvema novima podatkoma o sumih nepravilnosti pri izbrisu v Banki Celje (ki sta se, mimogrede, izkazala za netočna – namreč, da odločba o ukrepih nikoli ne bo objavljena in da je znesek negativnega kapitala banke manjši od vsote izbrisanih obveznic) je dodal rumeno embalažo, začinjeno s skrivnostnim globokim grlom pa zgodbami o zavisti, sadizmu, osebnih izgubah, pritiskih, ki so pripeljali do samomora, o potvarjanju, lažeh in ovadbah. O kriminalu nekaj več pozneje.
2. Sprememba taktike je uspela. Zgodba je kot požar zajela vse medije in hipoma tudi politiko. Petra Krčmar je kar pihala ob milijardnih oškodovanjih in srepogleda Rosvita Pesek je po Arharjevem naftalinu mrzlično brskala za argumenti, s katerimi bi stisnila Jazbeca v past. Na igrišče je takoj pritekel tudi novopečeni liberalec Tonin in si zabil avtogol v prvi minuti. Šetstomilijonska kraja. Hujše kot TEŠ. Banka Slovenije je postala Sauronova jazbina, kjer se kujejo zlobni načrti proti državi in državljanom. Tudi o avtogolu več pozneje.
3. Novopečeni liberalec Tonin je seveda pozabil povedati, da smo imetnike podrejenih obveznic, če že kdo, okradli davkoplačevalci. Da v tem poslu ni tretje stranke, ki bi si polnila žepe. Da ni Jazbec nesel 600 milijonov v kovčku v Švico. In bi Tonina lepo prosil, da naslednjič, preden v mojem imenu razglaša, da smo nekoga okradli, zadevo malo bolje premisli.
4. Davkoplačevalci bi okradli podrejence, če bi bili s svojimi vložki v sanacijo državnih bank v nekem strašnem dobičku. Ker smo davkoplačevalci s svojim vložkom v sanacijo bank še vedno v strašni izgubi, je Toninova eskapada bolj vredna kakšnega Franca Trčka ali Violete Tomič kot resne desnosredinske stranke, ki se ima celo za liberalno.
5. Poglejmo samo primer NLB. Od zadnjega vplačila podrejenih obveznic leta 2010 smo davkoplačevalci v sanacijo te banke vložili približno 2,2 milijarde evrov. Danes si lahko s prodajo po optimističnem scenariju povrnemo največ tretjino tega zneska. Izguba iz sanacije, ki jo trenutno izkazujemo davkoplačevalci, je seveda tudi najboljši dokaz zgrešenosti teze, da naj bi bile ob sanaciji ugotovljene izgube slovenskih bank prevelike. Teze, ki ne zdrži nobene resne presoje. Ampak tudi o tem več pozneje.
6. Meni je najbolj srhljivo pri tej zgodbi, da je interes slovenskih davkoplačevalcev takrat in zdaj očitno imel pred očmi samo neki »nižji uradnik EU«. Skoraj vsi slovenski odločevalci tedaj in skoraj vsi slovenski novinarji in politiki danes pa imajo proračun še vedno za neki smetnjak brez dna, kamor lahko neboleče v nedogled odlagaš vse izgube, tveganja, stroške in obveznosti nekih drugih partikularnih akterjev.
7. Ker je jedro pričujočega medijskega linča moralno ogorčenje nad tem, kako naj bi Jazbec okradel podrejence, začnimo z moralnim vprašanjem: Ali naj tveganja izgub, ki so jih s svojim poslovanjem naredile banke, nosijo lastniki podrejenih obveznic teh bank, ki bi bili za ta tveganja nagrajeni z dva- do trikrat višjimi obrestmi od navadnih vlog, ali davkoplačevalci. Upam, da je tu odgovor jasen.
8. Tudi imetniki podrejenih obveznic imajo seveda v tej zgodbi na svoji strani moralni argument. Prvič, taki finančni instrumenti sploh ne bi smeli biti na voljo nepoučenim maloprodajnim vlagateljem. In drugič, upravičeno se lahko sklicujejo, da so ob vseh slavospevih »uglednih« profesorjev o naši družinski srebrnini in našem razvojnem modelu upravičeno verjeli, da so naše državne banke tako neskončno dobre, da nikoli ne morejo zaiti v težave. Da so bili zavedeni. Tako kot lahko 80 tisoč delničarjev NKBM trdi, da jih je država kot večinski delničar nedopustno zavajala o kakovostih in poslovanju te banke in da je potem kot večinski delničar to institucijo kriminalno slabo upravljala. Ampak za nobeno od teh stvari seveda ne more biti kriv zdajšnji guverner BS.
9. Ta moralni argument pa seveda ne velja za dobro poučene vlagatelje, ki so v obdobju pred dokapitalizacijo bank za bagatelne cene na trgu pokupili večje količine podrejenih obveznic in zdaj zaradi svojih egipčanskih loncev mesa orkestrirajo medijski uboj guvernerja Jazbeca.
Več lahko preberete na Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
