Jože Mencinger, kandidat za poslanca evropskega parlamenta, je februarja 1991 kot minister v osamosvojitveni vladi sredi najbolj vroče faze zaostrovanja z JLA podpisal deklaracijo o demilitarizaciji. Pozneje je prostodušno priznal, da deklaracije sploh ni prebral. To je Jože Mencinger »at his finest«. Briga njega. Razorožite se ali ne razorožite se, isti šmoren, Slovenija itak ne more brez jugoslovanskega trga, slovenska samostojnost ne more uspeti, to je ena sama megla, tako kot borza, pa razni skladi, pa dodana vrednost, pa konkurenčnost, sama megla, pa certifikati, ti so tako ali tako eni navadni brezvredni papirčki. Bla, bla, bla brez temeljev, brez resne analize, brez zveze z realnostjo.
Ker je Jože Mencinger v resnici en tak Humpty Dumpty, Jajce-Mož oziroma Glava-Mož iz Alice, prekrižanih nog sedi vrh visokega zidu in stresa pametne, a nesmiselne in neuporabne nasvete. »Slovenija je že itak bolj razvita od tistih, od katerih je bolj razvita, in manj razvita od bolj razvitih. Najbolj je podobna tistim, s katerimi se sploh ne more primerjati. Vsi pokazatelji kažejo, da smo tam, kjer smo, in to je nesporen dokaz, da je tako najbolje,« sem pred kakim desetletjem ironiziral Mencingerjevo pišmevuharsko vseznalstvo v kolumni v Delu. Ampak dokler so na sceni politiki, ki v parlamentu mimogrede dosežejo ustavno večino za podporo »slovenskemu pijačarskemu holdingu«, pa razni čehi in repovži po »resnih« medijih, pa samoupravna javnost z opranimi možgani, vse gre.
Mnogo analitikov trenutne ukrajinske politične težave pripisuje predvsem gospodarski neuspešnosti Ukrajine. Ukrajino radi primerjajo z njeno sosedo Poljsko. Obe sta v začetku devetdesetih postkomunistično tranzicijo startali s podobne ravni gospodarske razvitosti, bolje rečeno nerazvitosti. Danes ima Poljska trikrat večji BDP na prebivalca od Ukrajine. Kaj je šlo narobe?
Znani finski raziskovalec tranzicijskih procesov v postsocialističnih državah Pekka Sutela pravi: »V Ukrajini, podobno kot v Rusiji, je ob rojstvu zasebnega kapitala zelo močno vlogo igral obstoječi management, ki je požel sadove privatizacije. Politična atmosfera izgradnje naroda je poskrbela, da se tujci – tako Rusi kot Zahodnjaki – niso mogli vmešati v igro. Pomembna izjema je bil finančni sistem; na ukrajinski trg je prišlo precej bank tako iz zahoda kot iz vzhoda. Raziskave kažejo, da je tako v Srednji Evropi kot v Ukrajini najboljše rezultate v smislu učinkovitosti, tehnološkega posodabljanja, tržnega dostopa in delovnih mest prinesla privatizacija tujim kupcem. Prednost, ki jo je Ukrajina na splošno dajala domačim obstoječim managerjem, je privedla do tega, da podjetja niso uresničila svojih potencialov, medtem ko se je finančni sistem morda izkazal za še preveč spretnega pri usmerjanju tujega denarja v Ukrajino… Nacionalizem in neučinkovitost sta v končni posledici prizadela ukrajinske obete za gospodarsko rast.« (Pekka Sutela, 2012)
Kaže, kot da bi Ukrajini pri usmerjanju tranzicijskih ekonomskih politik svetoval naš Jože Mencinger. Vsekakor so se temeljito držali njegovih pogledov na svet. V Ukrajini so se v začetku domače tranzicije elite tako kot slovenski »resni ekonomisti« na veliko posmehovale MDS, šok terapijam, »harvardskim dečkom«, češ da nimajo pojma o ekonomiji, tranziciji, lokalnih posebnostih… Kdo v resnici ni imel pojma, seveda lepo pokaže primerjava rasti BDP s Poljsko.
Rekli boste – Poljska je članica EU, sprejeti je morala pravila Unije o prostih trgih in v zameno dobila nemajhno razvojno pomoč. In se boste zmotili – Poljska je sprejela pravila svobodnih trgov že davno pred vstopom v EU. Drugače od Slovenije, ki jih ni sprejela niti davno po vstopu. Poljska je že v zgodnjih devetdesetih s šok terapijo liberalnih reform pod vodstvom Leszka Balcerowicza pripravila gospodarstvo in institucije na kapitalizem. Čeprav je velika država, ki bi morda bolj upravičeno kot Slovenija poskušala graditi lastne bančne nacionalne šampione, je bančno privatizacijo večinoma končala do leta 2000. Že več kot deset let imajo banke v tuji lasti več kot 80-odstotni delež na poljskem trgu. Je Poljska danes zato mogoče kaj manj suverena, so Poljaki, bog ne daj, postali hlapci? Ne, zadnji štirje ljudje na svetu, ki to še verjamejo, so Jože Mencinger, Franjo Štiblar, Franci Križanič in Marko Golob. Celo France Arhar je, kot kaže, končno zamenjal ploščo. Poljskemu ugledu »razprodaja tujcem« ni absolutno nič škodovala, Poljska ima danes stol za veliko mizo, ko gre za zadeve EU, in je v nasprotju s Slovenijo spoštovana in upoštevana država.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
