Ta koalicija je bila na začetku, zaradi vodilne vloge komunistične partije v odporniškem gibanju in pospešene industrializacije v povojnem obdobju, deležna široke podpore in nekakšne legitimnosti, čeprav ni bila verificirana na demokratičnih volitvah.
Solidarność, formalno sindikat, v resnici politično gibanje, je bila ustanovljena avgusta 1980 v poljskem Gdansku. Bila je prva znanilka tajanja komunistične zmrzali v vzhodni Evropi. Voditelj Lech Walesa je gibanje na proslavi ob 25. obletnici ustanovitve označil za vzvod, ki je počasi zamajal in prevrnil komunistični monolit ter omogočil družbi, da je vstopila v obdobje intelekta, informacij in globalizacije. Ime Solidarnost je po njegovih besedah želelo ponazoriti idejo, da so sklenjene roke močnejše kot komunistični policijski kordoni in bodeče žice.
Jugoslovansko različico komunističnega režima, ki je bila bolj avtohtona od tistih, ki jih je vzhodnoevropskim državam na konicah bajonetov prinesla Rdeča armada, je pomemben jugoslovanski povojni politik in pozneje disident Milovan Djilas opisal kot koalicijo novega razreda, partijsko-birokratske nomenklature, z deprivilegiranim manualnim delavskim slojem. Ta koalicija je bila na začetku, zaradi vodilne vloge komunistične partije v odporniškem gibanju in pospešene industrializacije v povojnem obdobju, deležna široke podpore in nekakšne legitimnosti, čeprav ni bila verificirana na demokratičnih volitvah. Vendar se je hitro izkazala za tisto, kar je v resnici bila – koalicija volkov z ovcami na račun ustvarjalnih razredov, zasebne pobude, podjetnikov in inovatorjev, na račun razvoja in prihodnosti. Eni strani so pripadli uživanje in privilegiji, drugi v začetku neke skromne perspektive in precej evforije, na koncu pa mizerija, represija, brezperspektivnost, za nameček pa še medsebojno klanje, ko se je režim končno zlomil.
Rekli boste, da pretiravam, da se je takrat vseeno dobro živelo in bla bla bla. Ne, avtor ima kup živih spominov, kako je socialistična Jugoslavija pospešeno postajala gnila ekonomija tretjega sveta, s čedalje manj vredno valuto in pomanjkanjem »svega i svačega«. Kot redno zaposlen asistent na fakulteti je imel plačo v protivrednosti 300 tedanjih nemških mark. V informacijo mlajšim generacijam, to je približno 150 današnjih evrov. Kar je komaj pokrilo mesečni budžet za plenice za prvega novorojenca. Fakulteta je stavkala s stavkovno zahtevo, da mora plača rednega profesorja doseči tisoč mark, današnjih 500 evrov.
Ta izkušnja je avtorju pustila trajno živ resentiment do ideologije, ki je z dušenjem ustvarjalnosti in zasebne pobude pahnila prebivalstvo v tako uboščino, da so dobrine, ki so sto kilometrov zahodno ali severno sodile v osnovni standard širokih slojev, pri nas veljale za težko dosegljiv, mnogim celo nedosegljiv luksuz. Nekako logično se mu je zdelo, da ta resentiment deli večina volivcev ter da bo nova država temeljito in enkrat za vselej opravila s starim sistemom in idejami, katerih utopičnost, neizvedljivost in škodljivost je tako živo občutila na lastni koži.
Celo program omenjene SD priznava, da je »Slovenija šla v tranzicijo z bistveno prednostjo pred državami vzhodnega socialističnega bloka. Vrsto let je namreč razvijala elemente tržnega gospodarstva, zagotavljala svoboden pretok blaga, ljudi in idej, razvijala sestavine političnega pluralizma in civilne družbe. To prednost je v procesu tranzicije izgubila, v sami krizi pa je… pričela zaostajati za nekdanjimi zasledovalkami.« Celo vodilna marksistična stranka v Sloveniji torej ugotavlja, da je imela Slovenija v začetku tranzicije prednost, ker je imela najbolj liberalno gospodarstvo med socialističnimi državami. In, dodajam, prednost je v dobrih dveh desetletjih zapravila, ker ima zdaj najmanj liberalno gospodarstvo med tranzicijskimi državami.
In glej, kljub vsem v nebo vpijočim zgodovinskim uspehom kapitalizma in napakam socializma, kljub jasnim priporočilom mednarodnih institucij, da mora Slovenija svoje gospodarstvo liberalizirati, če želi ujeti korak z uspešnimi, kljub uveljavljeni levi stranki, ki že uspešno skrbi za »preseganje mračnjaškega kapitalizma«, se je nenadoma v javnosti in protestnike obožujočih medijih skotilo prepričanje, da je Slovenija v krizi zato, ker v slovenski politiki ni prave levice. In nove stranke »nove« levice kar nenadoma brstijo kot gobe po dežju.
Več lahko preberete v Financah.
