Sobota, 5. 4. 2014, 16.30. Slučajno poslušam prvi program Radia Slovenija. Zaslišim glas Alojza Pavla Florjančiča iz Škofje Loke. Če ga ne bi poznal, bi verjetno preklopil kanal, ali pa oddajo poslušal in ne slišal. Ker Pavla poznam, pozorno prisluhnem. Oddaja: Razkošje v glavi (avtor prispevka: Marko Radmilovič).
S Pavlom se poznava iz Podrage na Vipavskem, saj je skupaj z ženo Ano zaslužen za izdajo zbornika o Otmarju Črnilogarju. G. Florjančič dejaven upokojenec, trmast raziskovalec in predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, v oddaji spregovori o usodi rudnika urana Žirovski vrh, o škofjeloškem-Romualdovem pasijonu in o Dalmatinovem pasijonu.
Zanimiv je tudi zaključek oddaje v katerem g. Florjančič omeni povojni poboj hrvaških beguncev v Crngrobu. G. Florjančič pove, da kljub množici zgodovinarjev in raziskovalcev v Škofji Loki, doslej še nihče ni raziskav o več grobiščih v Crngrobu predstavil v domoznanski reviji Loški razgledi.
Kot večina Slovencev ne pozna Dalmatinovega pasijona – do Prešerna največje pesnitve v slovenskem jeziku, tudi ne poznamo povojnih pobojev v Škofji Loki in okolici. Dokler nisem začel raziskovati okoliščin dveh umorjenih duhovnikov, Filipa Terčelja in Franca Krašne, v Štulčevi grapi v Davči, tudi sam o tem nisem vedel nič konkretnega.
Moje stranpoti na grob zahrbtno umorjenih duhovnikov v Davči so me pripeljale tudi do razpadajoče mežnarije v Crngrobu, ki jo je sredi leta 1945 načel požar in nato, do danes, ni bila več obnovljena. Srečujem domačine in jih sprašujem, kaj vedo o tem dogajanju.
Domačini povedo, da so v kaplanijo po skupinah vodili okoli 800-1000 hrvaških državljanov, ki so po končani vojni bežali proti Avstriji, a so jih nove oblasti zadržale v Škofji Loki. Iz mežnarije, zraven slovite romarske cerkve v Crngrobu, so likvidatorji hrvaške begunce vodili na bližnja, približno kilometer oddaljena morišča. Nekateri ujetniki so skušali zbežati. Po pričevanju prič beg ni uspel nobenemu, vsi so bili ujeti in usmrčeni. Skupina Hrvatov se je v tej mežnariji, v agoniji pred smrtjo, zažgala.
Ljudje pripovedujejo, da so pred pobojem žrtvam pobrali oblačila, zlatnino, ure in druge dragocenosti, ki so si jih nato prisvojili likvidatorji. Po vojni so škofjeloške dame nosile dragocene plašče pobitih Hrvatic. Likvidatorji so bili domačini, predvsem kmetje, ki med vojno niso bili partizani, saj je bila v Škofji Loki močna nemška in več domobranskih postojank. Po vojni so domačini morali svojo pripadnost »pravi smeri« dokazali s konkretnimi dejanji.
Posebna postaja pasijona, namenjena otrokom: Matjaževa jama pri vasi Pevno (46˚11′ 30,67” N; 14˚ 17′ 37,60′ E. Med hrvaškimi begunci, ki so jih vozili v Crngrob ni bilo otrok, ker so jih »režiserji pasijona« ločili od starejših ter jih namestili v barako na Kamnitniku. Po nekaterih pričevanjih naj bi otroci bili nameščeni kar na prostem.
Okoli 250-300 otrok, so po pričevanju prič, s kamioni peljali proti Crngrobu, do Aličevega znamenja. Od tam so verjetno nekaj časa otroci pešačili proti vasi Pevno. Nato so jih naložili na vozove »lojternike« ter jih peljali do bližine Matevževe jame. Po pripovedovanju ljudi naj bi otroke pobili brez strelov.
Eden izmed kmetov pove, da so otroke v jamo, ki ima stopnico spuščali po deski, da se vhod v brezno ni zamašil. Ljudje povedo, da je šofer, ki je te otroke vozil, naredil samomor. Neka gospa v vasi pove, da je dve leti pred osamosvojitvijo Slovenije naletela na obešenega likvidatorja teh otrok, ko je v bližini Matjaževe jame nabirala gobe. Eden izmed likvidatotorjev teh otrok se je javno ustrelil v Škofji Loki.
Alojz Pavel Florjančič je zaključil oddajo Razkošje v glavi s približno takim stavkom, ki se dotika raziskovanja povojnih pobojev: »Sem jaz začel in zgleda, da sem dregnil v delikatno temo za katero še sedaj plačujem davek«.
Zakaj g. Florjančič za pošteno znanstveno-raziskovalno delo plačuje davek? Kaj je v 1/3 zasutih kleteh škofjeloškega gradu? Zakaj je bil l. 1946 miniran rudnik železove rude v Hrastnici …? Kaj je v pripovedovanju ljudi, ki gre od ust do ust in sem ga bežno predstavil v tem zapisu, res, kaj pa le plod ljudske domišljije?
Raziskava povojnih pobojev v Škofji Loki ni le izziv za raziskovalce v Škofji Loki, temveč so za to najprej odgovorne pristojne državne institucije.
Oddaja »Razkošje v glavi« je dejansko spregovorila tudi o razkošju pasijonov v Škofji Loki: o škofjeloškem – Romualdovem pasijonu, o Dalmatinovem pasijonu, pa tudi o pasijonu hrvaških beguncev in pasijonu drugih umorjenih žrtev, po koncu 2. sv. vojne.
Po krščanskem prepričanju pokojni še vedno bivajo med nami. Svojega brata lahko umorimo, ne moremo pa ga izničiti. Pasijon nas opozarja na sile zla in na možnost pogubljenja. Nikakor ne smemo zapasti v črno-belo dojemanje stvarnosti. Molimo za režiserje in izvajalce škofjeloškega povojnega pasijona, da ne bodo pogubljeni? Tudi oni so naši bratje! Samomori izvajalcev teh umorov so dokaz, da so bili žrtve tudi oni. Kaj pa režiserji, ki nosijo veliko večjo odgovornost? To ne pomeni, da so bili umorjeni v Crngrobu brez krivde, zato je prav, da se v molitvi spominjamo tudi njih. Zakaj so morali umreti tudi otroci?
Velika noč je dan zmage nad grehom in smrtjo. Prerok Ezekijel je imel videnje doline suhih kosti, ki oživijo (Ezk 37,1-14). Brez dvoma je Škofja Loka imenitno mesto. Ko bodo suhe kosti oživele, bo mesto zažarelo v vsej svoji lepoti. O srečna krivda! Zakaj ne bi postali služabniki glavnega Režiserja, ki v dobro usmeri tudi našo hudobijo in zlo? Bog nam odpušča, ko se kesamo in priznavamo naše grehe. Za to, da lahko odpustimo sami sebi, pa je potrebno spoznati, da smo ljubljeni in to kljub temu, da smo grešniki, morilci ali celo režiserji zla. Veselimo se, da Bog odpušča naše zablode in nas spodbuja, da se trudimo za vedno večjo pravičnost, odpuščanje, spravo in ljubezen!
