B. Vidmar, Novi glas: Spominska plošča za kmete izpod Ratitovca – dolg do Filipa Terčelja

4

V petek, 23. 5. 2014, je bil ustanovljen odbor za postavitev spominske plošče konec maja 1945 “izginulim” kmetom iz vasi pod Ratitovcem. To so tisti kmetje, za katere sta se zavzemala duhovnika Filip Terčelj in Franc Krašna, ki sta bila 7. 1. 1946 zahrbtno umorjena v Štulčevi grapi v Davči. Na srečanje, ki je potekalo v Sorici, so bili povabljeni sorodniki žrtev; sestanka so se udeležili tudi soriški župnik g. Mirko Turk, predsednik KS Sorica Primož Pintar in župan občine Železniki mag. Anton Luznar, dipl. inž. Alojz Žumer ter pobudnik srečanja g. Slavko Gartnar.

Pogovarjali smo se o zgodovinskem ozadju po vojni izginulih kmetov, o napisih na spominski plošči, o mestu postavitve in o financiranju spominske plošče. Kakšen bi moral biti ta spomenik, da ne bi bil žalitev? Kdaj pieteta do pokojnih postane sovražen govor? Kdaj spomenik postane žalitev?

To, kar je na sestanku močno izstopalo, je bil pogovor o strahu in nevarnosti, da bo plošča razumljena napačno, da bo povzročila novo sovraštvo in prepire, da bodo nasprotniki nanjo narisali kljukaste križe in jo oskrunili. Svojci so povedali, da še vedno doživljajo grožnje in prejemajo nasvete, naj v imenu strpnosti, sožitja in miru ne dajo dovoljenja za vpis svojcev na spominsko ploščo. Nekateri, ki so že dali svoj podpis, so se kar naenkrat premislili.

V javnosti pogosto slišimo glasove o revanšizmu, o poskusih rehabilitacije kolaborantov, o potvarjanju zgodovine. Seveda se tu odpre nešteto vprašanj. Se po vojni pobitim in izginulim sploh sme postaviti spomenik? Kakšna je razlika med pieteto do pokojnih in zbujanjem nestrpnosti? Kakšna je razlika med zgodovino in potvarjanjem zgodovine? Je potvarjanje zgodovine tudi to, če se predstavijo gola dejstva, npr. medvojni in povojni poboji, ki jih je izvajala takratna oblast? Mar ni potvarjanje zgodovine tudi prikrivanje povojnih pobojev, prikrivanje sodelovanja partizanov z okupatorjem ter reduciranje zgodovine na partizane in domobrance? Kje so tukaj tigrovci, ki so se borili proti fašizmu, ko so bili komunisti v paktu s Hitlerjem, kje so tukaj četniki …? Npr. srbski zgodovinar Miloslav Samardžić predstavlja povsem drugačen pogled na 2. svetovno vojno, kot smo se ga učili v času SFRJ v šoli; največji sodelavec nacizma je bil, po njegovih ocenah, Tito (“Sodelovanje partizanov z okupatorjem”, izdala založba Ignis, 2011, prevod v slovenščino). Se o resničnosti različnih pogledov sploh znamo pogovarjati? Zakaj je naš narod razklan? Le zato, ker so domobranci sodelovali z okupatorjem? Mar ne tudi zaradi zamolčanih dejstev, zaradi povojnih pobojev, zaradi cenzuriranja dialoga o različnih pogledih na zgodovino in zaradi paranoje, ki so jo ustvarjali in jo očitno še vedno ustvarjajo prenašalci udbovskih groženj? Največji paradoks in skrivnost pa je, da so pismonoše udbovskih groženj tudi žrtve komunizma.

Lahko zločin opravičujemo z zločinom? Lahko povojne poboje opravičujemo z grehi pobitih? Zakaj se še danes ne ve, zakaj je bilo 24 mož iz podgorskih vasi odpeljanih, kam so bili odpeljani, kaj se je z njimi zgodilo? Kakšen je bil status teh ljudi? So bili domobranci in izdajalci ali so bili graničarji, prisilno mobilizirani v nemško vojsko? Gotovo medsebojno obtoževanje ne vodi nikamor; prav je, da vsakdo prizna svojo krivdo, le tako se bomo razbremenili tega, kar nas teži. Toda potrebno je ugotoviti, za kaj je šlo. Pomembno je, da smo odprti za resnico in za spravo. Imamo resnico rajši kot mite, ki smo jih ustvarili? Postavljamo resnico pred svoje predstave o resnici? Ljubimo resnico bolj kot svojo ideologijo?

Več lahko preberete v Novem glasu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Dober članek, Bogdan, ker o tem nisem nič vedel.
    Škoda, ker premalo dejstev napišeš kateri kmetje so bili in iz katerih vasi, kako so se pisali itd.

    Glavnina članka se ukvarja s pritiski na svojce in na strah in suženjsko pohabo svojcev, ki se še kar uklanjajo ustrahovanju komunistov in si ne upajo iti svoje poti, temveč delajo “sredinske” kompromise v prilagajanju totalno in totalitarno pohabljeni mentaliteti sedanje družbe, ki služi komunističnim zločinom in komunističnemu Fritzlu.

    Kaj pa je bilo s 300 otroci v zasuti kleti iz Škofljeloške vasice Pevno. Kdo jih je zasul in kdaj? Čigavi otroci so to bili?

    • Pavel,

      Kje bi se dalo bolje poučiti o teh 300 otrokih v Pevnem? Obstoja kakšna povezava (link)?

      Hvala že vnaprej.

  2. Bisteveno je,da si ne nehamo postavljati vprašanj iz zadnjega odstavka. In odgovarjati nanje z resnico.

  3. Ne razumem, da nihče ne raziskuje kaj se je zgodilo. Vsi bi spominsko ploščo in, konec. Vsi bi samo dejstva razgaljali. Vendar dejstva niso dovolj. To je zanikanje zgodovine. Pa naj bo na eni ali drugi strani, vseeno. Če eni prikrivajo, bi drugi razgaljali. To ni nič, hočemo zgodovino!
    Na primer, na Dunaju so sredi zime odprli nek živinski vagon iz Jugoslavije, poln premraženih na pol mrtvih otrok. Kdo pri nas to raziskuje, objavlja? Nihče. Takoj ko se približa tedanjim veljakom obmolkne in obstane “pri dejstvih”.

Comments are closed.