»Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji«, je naslov knjige Vladka Begana, predstavnika verske skupnosti »Univerzalno življenje«. Beganova knjiga je napad na katoliško cerkev in duhovnike. V tem prispevku se ne želim spuščati v polemiko glede podrobnosti posameznih trditev, ki kažejo na to, da avtor katoliški cerkvi pripisuje dobesedno branje Svetega pisma, kar je krivično natolcevanje.
Ustaviti se želim le ob trditvi, da katoliška cerkev ne priznava človekovih pravic in demokracije; vkolikor pa katoliška cerkev trdi, da priznava človekove pravice, je to samo sredstvo za dosego njenih ciljev.
Vprašanje političnih paradigem ni tako preprosto vprašanje, kot ga prikazuje avtor omenjene knjige. V demokracijo sta dvomila tudi grška filozofa Platon in Aristotel. Idealnemu “Polisu” Platon zoperstavi 4 tipe hudobnega vladanja: timokracijo, oligarhijo, demokracijo in tiranijo. Platon meni, da je demokracija priprava na vladanje tiranov. Aristotel, ki se glede izhodišča bistveno razlikuje od Platona, je prišel do podobnih zaključkov. Meni, da tiranija, oligarhija in demokracija postavljajo krivične zakone, ki ne skrbijo za skupno dobro in človeku ne omogočajo sreče. Da demokracija razjeda samo sebe, sta bila prepričana tudi fr. državnik Alexis Clérel de Tocquille (1805-1859) in angleški filozof John Stuart Mill (1806-1873). Grof Claude Henry Saint – Simon (1760-1825), utemeljitelj utopičnega socializma, je kot odgovor na francosko revolucijo izdelalal nedemokratičen predlog. Tudi Marks je bil protidemokrat. Komunizem je reakcija na novi vek in kot bi rekel ruski mislec Berdjajev, poskus vzpostavitve »novega srednjega veka«. Komunistična oblast ni demokratična oblast, ne dovoljuje izražanja vsake volje, vprašanje resnice ne prepušča večini glasov, temveč je groba in krvava »teokratična« diktatura, celo tiranija. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je razlika med evropskim srednjim vekom in komunizmom v tem, da je komunizem namesto Boga za boga postavil »človeško teokracijo« in namesto vere brezboštvo.
V čem je problem demokracije? Da o »resnici« odloča večina. Večina lahko raztrga tudi resnico. Demokracija temelji na veri, da volja večine pripelje do dobrih rezultatov in do resnice, kar temelji na optimistični predstavi o prirojeni dobrosti človeka (J. J. Rousseau).
Žal popolna avtonomija človeka ne vodi nujno v svobodo, temveč lahko vodi tudi v anomijo, kaos, nihilizem in samouničenje. Mar ne živimo v 21. stoletju? Mar ni reakcionarno in nazadnjaško vztrajati pri več kot 200 let starih predlogih, ki so propagirali demokracijo, liberalizem in individualizem? Mar še vedno ne uvidimo, da se napovedi razsvetljencev o svobodi, enakosti in bratstvu niso uresničile. Kaj pa, če človekovo želja po brezmejni svobodi, lahko uresničujemo le v iskanju Boga in v dejanskem uresničvanju Božjega kraljestva, v svobodni odločitvi za teonomijo? In zakaj v demokraciji ne bi smeli obstajali ljudje in stranke, ki si za to prizadevajo? Zakaj se ne bi smeli upreti hegemonistični kulturi, ki nam vsak dan vsiljujeje laži in delne resnice s sodobnih prižnic, kot so televizija, internet in radio.
Lahko na področju strokovnosti odločitve prepustimo politkomisarjem? Lahko resnično bratsvo zgradimo na brezboštvu?
Katoliška cekev po mnenju Vladka Begana ne prizanva človeku pravice do življenja. Mar ni Cerkev ena redkih institucij, ki nasprotuje abortusu? Znanost dokazuje, da ima porajajoče se bitje v materi drugačen DNK, kot mati. Torej to bitje ni »materin trebuh«. Zakaj sodobne zakonodaje tako zlahka povozijo znanost in uzakonjajo »pravice«, ki ne priznavajo »pravice do življenja«, o kateri govori Began?
Se res »ljudstvo družine« v demokratični družbi ne bi smelo zavzemati za ohranitev zakonske skupnosti moškega in ženske in pri tem povedati svojega mnenja o tem kaj družina je in kaj družina ni? Je to res ideologija in nasilje? Mar niso nasilni tisti, ki ljudstvu družine to pravico odrekajo? Če je družina »vse«, potem je »nič« in smo res vsi »enaki«! Potem preimenujmo ali ukinimo tudi ministrstvo za družino. In vendar obstajajo skupnosti moških in žensk, ki rojevajo in vzgajajo otroke! Te družine so dejstvo. Te družine so tudi politični subjekt! Kdo stoji za napadi na družino ne le v Sloveniji, temveč v Evropi in na planetarni ravni? Kateri so cilji te tako zelo dobro organizirane, močne in medijsko podprte združbe?
Imajo predlogi, ki govorijo o vzgoji vseh otrok po načelu teorije spola in predlogi o zakonodaji, ki bi prepovedovala »homofobijo«, res kaj skupnega z demokracijo? Mar ne bi bila taka vzgoja in zakonodaja znamenje, da živimo v tiraniji in popolnem statalizmu?
Je človek res popolnoma svoboden tudi od narave in si lahko sam izbira spol? Mar nas to ne vodi v nove vojne, nova suženjstva in še večji pohlep? Mar ni zagrizen boj za »človekove pravice«, ki v resnici niso resnične pravice, sredstvo za brezobzirno zasužnjevanje velik ljudskih množic in vladanje manjšine nad celotnim svetom? Pravice, ki so nekoč posameznika ščitile pred diktatorji in tirani, postajajo danes sredstvo tiranov za zasužnjenje ljudstva. Zanimivo je tudi to, da imajo v arabskem svetu in v Afriki, čeprav so te države članize OZN, svoje listine človekovih pravic, ki se precej razlikujejo od človekovih pravic v t. i. Zahodnem svetu. Torej smo še daleč od enotnosti in tudi OZN v sebi nima enotne usmeritve.
Morda bo Vladku Beganu, sploh če v Ameriki zmaga Hilary Clinton, uspelo doseči, da bo katoliška Cerkev v Sloveniji prepovedana. Morda bo tudi v Sloveniji kmalu prišlo do redefinicije družine in sprejetja zakonodaje, ki bo prepovedovala »homofobijo«, čeprav se ne bomo strinjali o tem, kaj »homofobija« sploh je.
Neglede na vse, in neglede na posledice, ki me čakajo, sporočam, da bom na naslednjih demokratičnih volitvah, če ne bo prej konec demokracije ali celo konec sveta, volil tisto stranko, ki si bo najbolj prizadevala, da nedvoumna definicija zakonske skupnosti kot skupnosti moškega in ženske pride v slovensko ustavo ter za to, da se Slovenija poveže s tistimi državami, ki imajo »družino« v ustavi. Če je potrebno za ohranitev družine izstopiti iz EU in NATO, je potrebno narediti tudi ta korak. EU žal že dolgo ni EZ, kot je bila zamišljena na začetku. Zakaj se Slovenija ne bi povezala v naddržavno skupnost skupaj z Madžari, Poljaki, Slovaki, Hrvati…
Bogdan Vidmar
