Padla je še ena žrtev (ne)svobode izražanja v slovenskem novinarstvu. Na denarno kazen 1.965 evrov je sodišče obsodilo novinarja Dela Boruta Tavčarja, ker je v svojem komentarju župana Zorana Jankovića primerjal z zloglasnim Josefom Fritzlom. Kako je svojo odločitev utemeljila sodnica? Menda takole:
“Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva. Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času,” je navajala sodnica.
Prepričana je tudi, da se je obdolženi zavedel, da so očitki žaljivi, zato ni dvoma, da je dokazan tudi naklep. Pri odmeri kazni je sledila predlogu tožilstva, kazen pa se ji zdi primerna.
Zgodba: Jankovića je zmotil komentar v rubriki Termometer Delove priloge FT 15. junija lani, kjer je Tavčar županu prisolil minus in med drugim zapisal: »Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med Mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.«
Bolečina župana
Najbolj bizarna je trditev sodnice, če je citirana ustrezno:
»Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva.«
Prislov »zato« izraža vzročno-sklepalno razmerje oziroma utemeljitev ali vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek. Težko je razumeti, zakaj bi bila neka primerjava boleča za župana zato, ker je uradna oseba, oziroma zakaj bi to dejstvo k temu prispevalo. Iz povedanega bi sledilo, da se uradne osebe bolj občutljive na bolečino in ustrezno žaljivo izrekanje kot druge, »neuradne« osebe. Razlikovanje med uradnimi in neuradnimi osebami v primeru kaznivega dejanja razžalitve ne more igrati nobene vloge. Kazenski zakonik k sreči ne uvaja takšnega neenakopravnega merila:
KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČAST IN DOBRO IME
Razžalitev
158. člen
(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.
Mnenje tožnika
Podobno velja za naslednjo dejanje sodnice, v katerem se sklicuje na Jankovićevo razumevanje zapisanega:
Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času.
Mnenje tožečega v tožbi zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ne more biti merodajno za presojo, saj je implicite že vsebovano v sami odločitvi za tožbo. V tem smislu ne more šteti za dodaten argumentacijski ali dokazni moment. Najbolj zanimivo vprašanje pri tem pa je, kaj točno konstituira točko žaljivosti v primerjavi med Jankovićevo mestno upravo in holdingom kot »veliko družino« na eni strani in Fritzlovo družino na drugi.
Prvič, očitno je ne konstituira osebna primerjava: novinar ni zapisal, da je Janković podoben Fritzlu, temveč da je podobna kvečjemu uprava, ki jo vodi. Ta ni subjektivizirana in personalizirana. S tem pade trditev iz tožbe, kjer piše, da je Borut Tavčar »želel vzpostaviti ekvivalenčno povezavo med Fritzlom in Zoranom Jankovićem, zaradi česar je slednji hudo »razžaljen.«.
Drugič, če govorimo o primerjavi, o analogiji, še nikakor nujno ne govorimo o ekvivalenci ali enakovrednosti. Ekvivalenca je odnos, ki vsebuje tri značilnosti: refleksivnost, simetričnost in tranzitivnost. A je v odnosu do A; če je A v odnosu do B, je B v odnosu do A; če je A v odnosu do B in če je B v odnosu do C, potem je A v odnosu do C. Analogija kot podobnost med dvema situacijama, osebama ali predmetoma ne vsebuje nujno vseh treh značilnosti: vsebuje refleksivnost, simetričnost, ne pa nujno tudi tranzitivnosti. Analogija med Fritzlom in Jankovićem (dejansko z njegovo upravo) torej ni ekvivalenčna.
Tretjič, kakor so opozorili že v DNS, tega novinar ne pravi v svojem imenu:
“Društvo novinarjev Slovenije v odzivu na danes izrečeno obsodilno sodbo zoper novinarja Dela Boruta Tavčarja zaradi razžalitve Zorana Jankoviča sporoča, da novinar neprimerne izjave ni zapisal v lastnem imenu, temveč je navajal namige nekaterih uslužbencev podjetij Javnega holdinga Ljubljana.”
Novinarjev stavek »V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« je resda rumen in uvaja dimenzijo »govoric« v novinarski žanr, čeprav je z njimi najlažje manipulirati (in si jih tudi izmisliti), toda tehnično trditev drži: domnevna žalitev ni nekaj, kar bi novinar zapisal v svojem imenu, temveč jo polaga v usta drugim.
Več: blog In media res
