Gašpar Gašpar Mišič bi iz kabineta predsednice vlade Alenke Bratušek rad poletel na mesto šefa Luke Koper. V razpravi o tem, da je to nesporno primer političnega kadriranja, se je branil na vse kriplje, včasih tudi s prav humornimi argumenti, in dokazoval naprotno:
»To je samo dokaz, da nisem politični kader. Če bi bil, bi me premierka in tudi drugi podprli,« je povedal in dodal, da ne išče službe, saj je bil na razgovor kot kandidat za predsednika uprave Luke Koper povabljen in se ni ponujal. Na premierko, na stranko in tudi nanj pritiskajo ravno tisti, ki so ves čas politično kadrovali, meni Gašpar Mišič, pa čeprav še vsaj do ponedeljka ne bo jasno, ali bo sploh izbran za predsednika uprave Luke.
Gašpar Gašpar Mišič ponuja zanimivo zmoto prikrojene evidence. Mar ima prav, ko pravi, da nepodpora predsednice vlade pač šteje za dober dokaz, da on ni politični kader? In v katerem primeru ne šteje?
Gašpar pravi takole:
(1) Predsednica vlade me ne podpira na čelu šefa Luke Koper.
(2) Zatorej je to dokaz, da nisem politični kader.
Če politično kadriranje označimo z X in če nepodporo (ali dejanje) predsednice vlade označimo z Y, potem sklep in s tem dokaz za X ne velja natanko v tistem primeru, v katerem je dejanje Y narejeno zaradi X. Bratuškova, tako domnevamo, ne podpira Mišiča na čelu Luke Koper prav zato, ker ne podpira X, pri čemer bi veljalo, da njena podpira nekomu že šteje za X. Njeno dejanje torej ne šteje za evidenco proti političnemu kadriranju, temveč za evidenco o takem kadriranju.
Toda formula ‘Če Y, potem ne X’ se ne izide dvakrat. Namreč v primeru, ki smo ga navedli: če je Y že rezultat oporekanja X. Drugi je, da Y ni zadosten za dokazovanje neobstoja X. Kajti tudi če Bratuškova ne bi podpirala Gašparja Mišiča, bi še vedno lahko veljalo, da ga politično podpirajo mnogi drugi.
Več: blog In media res
