Vinjeta za vožnjo po avtocestah Republike Slovenije je leta 2008, ko je je uvedla tedanja vlada, stala 55 evrov.
Vlada Alenke Bratušek predlaga njeno podražitev na neuradnih 110 evrov, kar pa še ni končna postavka. Potovanje avtocestne vinjete po cenovni lestvici navzgor je priročna podoba, koliko (in za koliko) smo nazadovali v zadnjih petih letih. Življenje je na vseh ravneh bistveno dražje in bistveno manj obvladljivo. V tem času so šle v nebo cene bencinskih in plinskih energentov, cene električne energije, podražila so se živila in drugi življenjski stroški. Čez vsako mero pa so narasle obveznosti državljanov do države. Rast je spremljalo zloslutno občutje, da bo še veliko slabše: to se redoma pojavlja prav tedaj, ko že mislimo, da slabše več ne more biti. Ne obupajte, še huje bo, je zadnja tolažba državljanov! Poslednji udarec je dvig davka na dodano vrednost, s katero se v državo vnaša sistematična izkušnja revščine za večino. Če smo bili ob predsedovanju Slovenije Svetu Evropske zveze (kateri medij še omenja ta največji dosežek slovenske zgodovine po osamosvojitvi?) skoraj že izenačeni z najbolj propulzivnimi državami Unije, smo danes skoraj že blizu repa te družbe, prehitevajo pa nas celo oni, za katere bi si še pred desetletjem upali trditi, da se to nikdar ne bo zgodilo.
Večinske negativne smernice v državi niso deležne ustrezne kritične refleksije, vsaj ne pri tistih, ki bi bili za to najbolj poklicani. Kateri dominanti medij pa si je upal postaviti vprašanje, kaj je sploh vzrok nezaustavljivega drsenja navzdol? Obstaja nekaj izjem: pred slabim tednom je bilo prav na tem portalu predstavljeno “slovo” enega od najboljših ekonomistov Mića Mrkaića.
Tako kot se je poslovil on sam, se je poslovila tudi doba, v kateri je bil fenomen Mrkaić sploh mogoč. Danes tega glasu ni več: utihnil je v poplavi socialistične sindikalne demagogije, s katero strici v ozadju vzdržujejo stanje v republiki v parametrih predosamosvojitvenega položaja moči, ki jim je pripadal. Mićo Mrkaić – četudi se človek z načinom njegovega izvajanja ni mogel vselej strinjati – je predstavljal glas zdravega razuma, ki kot tak nujno vzpostavlja gospodarsko uspešne in socialno pravične družbe. Tako smo zapisali, ker je eno brez drugega nemogoče. Socialna blaginja ni mogoča brez močne gospodarske rasti in splošne finančne vzdržnosti države.
Več: Planet Siol
