B. Tadel, Pogledi: Sprava in zastava revolucije

Zgodovinar Mitja Ferenc, ki je bil v preiskovanje prikritih grobišč vključen od leta 1990 naprej, je v uvodu nedavno izdane knjige Prekopi žrtev iz prikritih grobišč zapisal: »Temeljni cilj, ki smo ga imeli kot mlada demokratična država, ni bil uresničen. Cilj pa je bil, da bomo – kjer je le mogoče – krivice popravili in posmrtne ostanke dostojno pokopali. Tudi ta zaveza je namreč del zaveze k pravni državi, ki pa je v dveh desetletjih po razglasitvi samostojnosti nismo bili pripravljeni uresničiti v zadovoljivi meri.«

Prva oseba množine se zdi kar na mestu, saj so povojni poboji in prikrita grobišča vsem prebivalcem Slovenije dobro znani že vsaj od sredine osemdesetih, ko se je po pobudi Spomenke Hribar za spravo vnela najprej ostra ideološka polemika (ki je med drugim pripeljala tudi do izključitve Hribarjeve iz zveze komunistov), sčasoma pa je »sprava« postala eno od gonil demokratičnih sprememb, ki so kulminirale v izjemni večini na osamosvojitvenem plebiscitu. Že skoraj pol leta pred njim je bila julija 1990 spravna maša v Kočevskem rogu, ki jo je daroval pokojni nadškof Alojzij Šuštar, udeležil pa se je je tudi predsednik republike (točneje predsedstva) Milan Kučan, ki je le nekaj mesecev prej še vodil Zvezo komunistov Slovenije – isto organizacijo, ki je pod svojim prejšnjim imenom komunistična partija med drugo svetovno vojno vodila oboroženi upor in vzporedno revolucijo, po vojni pa prevzela oblast in vzpostavila enopartijsko državo. Z drugimi besedami, najvišja predstavnika v državljansko vojno vpletenih strani sta se prišla pokloniti žrtvam in skleniti spravo. Potem je bil triumfalni plebiscit in potem – konec.

Ferenc se je knjigo odločil izdati po tem, ko je ugotovil, da je v letih Pahorjeve vlade po odprtju grobišča Huda jama marca 2009 prišlo do »konca sistematičnega raziskovanja prikritih grobišč (…) Konec je v najbolj grobi obliki pomenila prazna proračunska malha za potrebe evidentiranj, sondiranj in prekopov. Vlada v te namene sredstev preprosto ni več odobrila. Čeprav se je v javnosti obljubljalo drugače, je sistem, ki se je komajda dobro uveljavljal, v času ministra Ivana Svetlika razpadel. Najprej so želeli zamenjati člane vladne komisije, ker pa bi to v javnosti lahko premočno odmevalo, so sestavo komisije pustili takšno, kot je bila. Prepustili so jo umiranju na obroke.« Ferenc to trditev podkrepi z zelo zgovornimi številkami: iz več kot 600 evidentiranih prikritih grobišč je bilo v dvajsetih letih izvedenih le 27 prekopov.

Pri tem bode v oči predvsem dejstvo, da to ne velja za nemške in italijanske žrtve, za katere po meddržavnih sporazumih skrbijo lokalni koncesionarji, ki odkrite posmrtne ostanke prepeljujejo ali v tri nemška vojaška pokopališča (Ljubljana, Kranj, Celje) ali na italijansko vojaško pokopališče blizu državne meje v furlanskem mestu Redipuglia. O okupatorskih vojakih obstajajo tudi poimenski seznami in zapisniki o premikih in delovanju njihovih enot, tako da se ostanke pogosto da celo identificirati, v primeru prikritih grobišč pa po uničenju s tem povezanih arhivov slovenske Službe državne varnosti ni praktično nobenih uradnih podatkov. Le redke žrtve povojnih pobojev je mogoče identificirati, za večino se ne ve, kje so končali, in v mnogih primerih za njimi ni ostala nobena sled. Kot piše Ferenc: »Obračun zmagovalcev in novih oblasti s poraženci – in nato z razrednimi in političnimi dejanskimi in namišljenimi nasprotniki – je bil posebej krut, saj so bile likvidacije izvršene brez sodnih postopkov, žrtve pa nato še izbrisane iz javnega spomina. Zločin se je namreč stopnjeval še z zaukazanim molkom in odvzemom pravice do groba. Njihova grobišča so bila desetletja načrtno in skrbno zamolčana.«

Edvard Kocbek in Tito

Pri tem seveda ni nobenega dvoma, da se v Sloveniji povojnega poboja domobrancev zavedamo že vsaj trideset let. Spomenka Hribar je tematiko spravila v najširšo javnost sredi osemdesetih, že maja leta 1975 pa so Naši razgledi ponatisnili intervju z Edvardom Kocbekom (z negativnim komentarjem, pa vendarle) iz posebne, jubilejne knjižne izdaje tržaške revije Zaliv ob njegovi sedemdesetletnici z naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem je odkrito spregovoril o pobojih.

Že ob koncu šestdesetih je poboje v partizanski uspešnici Ukana ne le omenil, celo zelo nazorno opisal Tone Svetina: »Kolona avtomobilov je zavozila v gozd … Nepretrgoma so odmevali rezki rafali … Stroji so se ustavili … Vase jih je sprejel tekoči trak, ki jih je nosil v pogubo … Na obeh straneh so stali stražarji drug ob drugem, z brzostrelkami v rokah … V vrstah po pet in pet so jih pomikali proti žgočemu bobnenju … nenadoma je zasijala pred njimi temina brezna … Proti njemu so šli pohlevno, dokler jih ni požrla zemlja …« Kot malce hudobno pripominjata urednika Kocbekove knjige Boris Pahor in Alojz Rebula, je »Svetinov prikaz pokola tako soroden prikazu v znani buenosaireški brošuri, da bi ju veljalo ponatisniti stolpec ob stolpec, v zgledovanje Dolini šentflorjanski.« Tržaška pisatelja namigujeta, da je Svetina zelo skrbno povzemal po pričevanjih preživelih, ki so izšla v Argentini in bila v Jugoslaviji strogo prepovedana; še isto leto se v eni poznejših številk Zaliv solidarizira s tedaj zaprtim Dragom Jančarjem, ki je bil aretiran zato, ker so pri njem ob prehodu meje našli knjigo teh pričevanj V Rogu ležimo pobiti; izšla je leta 1968, le leto pred tretjim delom Ukane.

A Svetina je bil le prvi, ki je o tem pisal dobesedno; težko si je misliti, da bi nekdo, ki je za poboje vedel, ne prepoznal te tematike v Smoletovi Antigoni, prvič uprizorjeni že leta 1960 – le nekaj mesecev po premieri na Odru 57 pa še v istem koledarskem letu tudi v mariborski in ljubljanski Drami. Vseeno se jeAntigono v povezavo s povojnimi poboji eksplicitno postavilo šele tedaj, ko je bilo o njih že dovoljeno govoriti, torej v drugi polovici osemdesetih. Prej, kot izpostavljata Pahor in Rebula, je bilo bolj kot sama tema pomembno, kdo o njej govori: Svetina, pisatelj z občudovalci med vodilnimi partijci, je to smel, nekdanji sopotnik – in v času pobojev visoki politik – Kocbek pa ne. Nanj so se namreč usule hude obtožbe slovenskih oblasti – vendar pa z njim predvidoma niso bili nič bolj zadovoljni v emigraciji.

Kocbek ni prizanesel nikomur: »Da, med nami se je odprla najhujša vojna, bratomorna vojna, in partija je mogla zdaj seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v Srednji Evropi ponovila svojo revolucijo. (…) Zadnji dve leti vojne in prva leta po vojni so slovenski komunisti zvesto posnemali sovjetske metode in stalinistično prakso. Po vojni je bila Jugoslavija izven ZSSR (Zveza sovjetskih socialističnih republik) najbolj stalinistična država. Nesrečna olajševalna okoliščina marsikaterega partijca je bila človeška nezrelost, ki pa je za vse življenje pomenila obremenitev s težkimi dejanji zoper bližnjika. Toda, to ni le breme posameznikov, to je breme eksaltirane vizije. Kadar se neka zgodovinska izvidnica razglasi za edino zveličavno poslanstvo, mora na tej poti do konca svoje kalvarije.«

Zelo naravnost je v istem intervjuju obsodil tudi domobrance: »Bela garda kot oborožena organizacija slovenskih kristjanov, ki naj z okupatorjevo pomočjo nastopi zoper Osvobodilno fronto in vse sile, ki se bojujejo zoper fašizem in nacizem, je docela abnormalen pojav slovenskega klerikalizma. (…) Sram nas je bilo takrat, da med katoličani Ljubljane ni bilo niti ene jasne in pogumne osebnosti, ki bi se ovedla grozovite logike, ki je vsak tak poskus vodila naravnost v naročje okupatorja. Povrhu se nihče med njimi ni ovedel druge strani iste logike, po kateri se je bela garda za partijo pojavila kakor naročena, saj so komunisti z njo dobili na zgodovinski šahovnici tistega partnerja, ki so ga za državljansko vojno potrebovali. (…) Na obrazih partijcev sem spoznaval radost nad tako pravšnim in cenenim pojavom svojega pravega nasprotnika.« Kocbek v potrditev svoji tezi citira kar Titovo izjavo za zagrebški Vjesnikleta 1972: »Bio je to gradjanski rat. No o tome nismo htjeli govoriti u toku rata, jer nam to ne bi koristilo.«

Spomenka Hribar in G R O Z A

Kocbekov intervju je pomenil drugo življenjsko prelomnico za Spomenko Hribar po smrti njenega očeta 2. maja 1942 v beograjskem zaporu Glavnjača. Njen oče in stari oče, ki je prav tako umrl med vojno v Dachauu, sta bila predvojna komunista. Ko se je morala Hribarjeva sredi osemdesetih zagovarjati zaradi zavzemanja za spravo, je med drugim v Zapisniku, odgovoru na »tovariško kritiko« aktiva komunistov FSPN(objavljenem v Novi reviji leta 1985, št. 41–42 in 43–44) zapisala: »Spoznanje, da očeta ne bom nikdar ne videla ne slišala, ni ista odsotnost, kakor je odsotnost očeta, katere vzrok je razveza staršev ali kaj podobnega. Kajti smrt je v m e s. Tisti, ki odide od nas, vzame del nas s seboj, predvsem pa nam nekaj ‘da’: nekakšen manko, nekako nisi ‘cel’. (…) Moj oče pa mi je ‘dal’ še nekaj drugega: zavezal me je za isto stvar, in zdelo se mi je, da sem mu s svojim angažiranjem znotraj zveze komunistov in zunaj nje nekako vendarle ‘bližje’. (…) Vse pa se je spremenilo tistega 9. maja 1975, ko sem prebrala intervju, v katerem je Kocbek pri nas prvi javno spregovoril o roški likvidaciji. (…) Ne le jaz, še kdo drug je v svojem štiriintridesetem letu prvič slišal in izvedel za ta dogodek, vendar ga jaz nisem mogla sprejeti kot zgolj neko ‘napako’, temveč sem ga sprejela kot g r o z o. Pobiti neoborožene ljudi v tisočih kosih, brez izvedenega sodnega postopka, je nekaj drugega kot zgolj ‘napaka’. Najbrž ne bi bila tako prizadeta ob vsem tem, če ne bi iz svoje skušnje tako živo, tako boleče čutila, kaj je to nepreklicna odsotnost človeka, ki je bil tvoj in ki si mu zavezan. (…) V spisu Krivda in greh sem zato zapisala: ‘Brez tega poboja ne bi bila to, kar sem in kdor sem.’«

V Krivdi in grehu se Hribarjeva predvsem s citati iz Kocbekovih dnevnikov sooča z zgodovinskimi dilemami, ki jih je prinesla druga svetovna vojna tako glede oboroženega upora proti okupatorju kot glede snovanja pravičnejše družbe po koncu vojne. Kocbekovi krščanski socialisti so bili ustanovni člani Osvobodilne fronte, po Dolomitski izjavi spomladi leta 1943 pa so komunistom priznali primat v tej organizaciji. Tudi o Dolomitski izjavi se je v Sloveniji do začetka izhajanja Nove revije leta 1982 bolj malo govorilo, partija je bila edini subjekt osvoboditve in vzporedne revolucije. Kocbek od takšnega stališča sploh ni bil dosti oddaljen, prepričan je bil, da je v igri ogromen družbeni prevrat, le predstavljal si je, da bo izpeljan bolj pluralno. Takole to opisuje v istem intervjuju: »Težišče prvih dni okupacije ni bilo v razpadu kraljevske Jugoslavije, ampak v okoliščinah človeškega odprtja. (…) Tiste dneve smo se ovedali, da je pred nami nekaj, kar so pričakovali rodovi. Prilika nam je noč in dan govorila: zdaj lahko vsi skupaj začnemo novo življenje, zdaj ga lahko začnemo od samega začetka, mi, ki pripadamo temu rodu in ki je od nas odvisna prihodnost Slovencev. Napočila je ura obiskanja in mi smo jo razumeli. (…) Vedel sem, da tvegam usodno igro. Vedel sem, da je razlika med nami, spontanimi uporniki, in med njimi, profesionalnimi revolucionarji, prevelika. Skoraj dva mesca je trajal v meni nevidni boj med osvobodilno ekstazo in med treznim pogledom v prihodnost. Toda najsi sem se še tako treznil v svojih mislih, življenje okrog mene je drlo vedno hitreje. Na koncu je v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, kjer je najbolj vroča in odločujoča, najbolj preoblikujoča se in neposredna. (…) Komunisti so potrebovali mene, jaz pa sem potreboval nje. Najbrž je bilo moje partizansko življenje kljub strahu in obupu srečno.«

Po Dolomitski izjavi se je za Kocbeka začelo skoraj desetletno postopno oddaljevanje od »tovarišije«, ki se je zaključilo s prisilnim odstopom z vseh političnih funkcij in z desetletno prepovedjo objavljanja po izidu zbirke novel Strah in pogum (1951): »Partijski paternalizem je začel širiti pogubno okužbo, nepartijci so zlahka postajali partijci ali pa so se čutili odvezane od dosedanje odgovornosti. Kidriča sem opozarjal na ta pojav in mu kazal na sodobno zgodovino, kjer so se vsi fašizmi doslej porajali kot izraz utrujenosti množičnega človeka, kot želja po razbremenitvi javne odgovornosti, kot klic množic po ekskluzivni stranki ali po močnem voditelju. Tako sem opozarjal Kidriča, da se pojavljajo med partijci posamezniki, ki že zdaj osvobodilno zmago vežejo z nepojmljivim radikalizmom, predvsem z izbruhom uničevanja in osebnega maščevanja. (…) Na Kidriču sem videl, da me je začel poslušati vedno bolj raztresen in nejevoljen. Partija je sklenila, da se me odkriža.« Po drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu je Kocbek res ostal z jugoslovanskim najvišjim vodstvom, bil tudi v Drvarju v času znamenitega desanta, nato pa na otoku Vis in od jeseni 1944 do poletja 1946 v Beogradu. Prav tam, kjer je bila v zadnjih tednih vojne najverjetneje sprejeta tudi dokončna odločitev o povojnih pobojih.

Narod brez dokumentov na valu zgodovine

»Najverjetneje« zato, ker o tem še vedno niso dostopni praktično nobeni uradni dokumenti – marsikateri pa so bili tudi uničeni. Tudi to seveda ni novo spoznanje, Spomenka Hribar že spomladi leta 1986 v Novi reviji poroča: »Mladina (7. marca) prinaša neavtorizirano besedo Ivana Križnarja na 17. seji komisije za agitacijo in propagando Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS): ‘Komisija za zgodovino ZKS je bila seznanjena s tem, da je bilo pred nekaj leti uničeno pomembno gradivo o kaznivih dejanjih po vojni usmrčenih domobrancev in o ugotavljanju njihove individualne krivde; o tem, da so celo iz gradiva zgodovinskega arhiva CK ZKS iztrgani najpomembnejši deli dokumentov potekov dachavskih procesov in da so bili pred nedavnim uničeni pomembni dokumenti o delu VOS (varnostnoobveščevalne službe) v Ljubljani. (…) Z uničevanjem dokumentov skušajo nekateri takratni akterji zabrisati sledove svojega ravnanja v zvezi s temi dogajanji, ker se boje, da bodo sicer izpostavljeni kritiki sodobne družbe, v kateri so se spremenili nazori o ustreznosti oziroma neustreznosti nekaterih oblik revolucionarnega delovanja. Upravičene so tudi domneve, da je del medvojnega in povojnega gradiva še vedno v rokah nekaterih akterjev.« (Teme uničenih oziroma »v roke nekaterih akterjev« izginulih dokumentov o pobojih se je na žanrsko precej nedodelan način lotil Vinko Möderndorfer v romanu in filmu Pokrajina št. 2.)

To se bere kot sočasne legendarne kolumne Jaše Zlobca pod psevdonimom Džuli Šviga v isti reviji. Če ne bi vedeli, da je šlo pri teh odstranjenih dokumentih za življenje ali smrt več deset tisoč ljudi, bi se totalitarnemu novoreku v času, ko so se mu majala tla pod nogami, morali smejati. Saj je res kot dobesedni citat iz Orwella: partija je imela lastno »komisijo za zgodovino«! Pa tudi »spremenjeni nazori o ustreznosti oziroma neustreznosti nekaterih oblik revolucionarnega delovanja« so kot iz kakšnega priročnika o lepem vedenju.

Štiri leta pred prvimi demokratičnimi volitvami in dve pred procesom proti četverici Hribarjeva ni imela časa za humor. Res iskreno si je prizadevala za spravo: »Rekla bi,« piše v nadaljevanju članka vNovi reviji št. 48–49, »da je misli na maščevanje pri nas veliko manj kot pa strahú pred maščevanjem. Kolikor sem se pogovarjala z ljudmi, lahko mirno rečem, da maščevalnih misli v njih ni. Prej bi rekla, da je ‘maščevalnost’ v tistih glavah, ki še kar naprej grozijo ‘sovražnikom delavskega razreda in samoupravljanja’ in sem in tja to maščevalnost tudi realizirajo in ‘sovražnike’ zaprejo.«

Na začetku druge polovice osemdesetih je bilo o povojnemu poboju domobrancev že marsikaj znanega, predvsem da je do tega nesporno prišlo, da je šlo za več kot deset tisoč žrtev in da je dokumentacija v glavnem izginila. Vseeno pa je bilo v tistih letih živih še veliko ljudi, ki bi o tem dogajanju lahko podali neposredna pričevanja. A ker je tudi v letih pred slovensko osamosvojitvijo »življenje drlo vedno hitreje«, so povojni poboji obveljali za nekako rešeno zadevo. Prišel je čas vedno bolj smelih pobud za spremembe, nato proces proti četverici, nato dramatične seje vodstev raznih oblastnih organov in celo jugoslovanske vojske, nazadnje pa le volitve aprila 1990, dva meseca po protestnem odhodu slovenske delegacije s kongresa jugoslovanske zveze komunistov. Po volitvah in vzpostavitvi Demosove vlade je bila 8. julija že omenjena spravna slovesnost pod Krenom v Kočevskem rogu. Splošno prepričanje je bilo, da nismo več »narod brez zgodovinskega spomina, kakor da smo sneli očala z zatemnjenimi lečami,« kot je pet let prej na koncu svojega Odgovora aktivu komunistov FSPN napisala Spomenka Hribar. Prišel je čas za pogled naprej.

Izgubljeno desetletje 1990–2000

Mitja Ferenc, izredni profesor na Oddelku za zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, je bil član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč od leta 1990 in meni, da je bil njen obstoj namenjen predvsem odpravljanju slabe vesti. V celem desetletju do leta 2000 namreč ni nikomur prišlo na misel, da bi odšel na teren in tam raziskoval. Kot pravi, je v tem času prišlo le do treh ponesrečenih natečajev: za ureditev Spominskega parka Teharje, za obeleženje grobišča Pod Krenom v Kočevskem rogu ter za projekt enotne označitve vseh grobišč. Park Teharje se je po Ferenčevem mnenju »izkazal za ponesrečen monumentalni objekt, kakršnih Slovenci nismo vajeni. Sicer je umeščen na lokaciji nekdanjega taborišča, a ta prostor je bil v vmesnem času katastrofalno degradiran s kar tremi odlagališči: titanovega dioksida iz Cinkarne Celje, trdnih odpadkov iz istega podjetja in še z deponijo celjske komunale. Nekaj časa je bilo prav nad nekdanjim teharskim pokopališčem celo vadišče za golf, v neposredni bližini pa steza za motokros. V Kočevskem rogu so s prepiri okrog arhitekturne zasnove kapele toliko časa šušmarili, da jih je s postavitvijo spomenika prehitela Bajukova vlada. Urbanistični inšpektor je pozneje zahteval njegovo odstranitev, saj je bil spomenik črna gradnja, leta 2004 pa so desetletje po izboru končno postavili še na natečaju izbrano kapelo. Tako zdaj tam stojita dva državna spomenika – dva spomenika spravi! Podobna polomija je bil natečaj za enotno označevanje grobišč z bronastim valjem, ki jih je bilo postavljenih samo pet, saj so bili zelo dragi, po mnenju nekaterih pa tudi neprimerni za slovensko kulturno okolje, češ da gre za budistično znamenje. Vse skupaj je bilo res žalostno.«

Ferenc meni, da se je sprememba v odnosu začela leta 1999, ko je državni zbor sprejel Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov, ki je v obliki dodatnih sklepov nalagal, da se grobišča razglasijo za spomenike državnega pomena. Takrat je v okviru vladne komisije prišlo do odločitve za popisovanje: na začetku jih je bilo približno 45, izmed katerih jih je največ skozi devetdeseta evidentiral Ivo Žajdela. Spomenka Hribar je leta 1986 vNovi reviji zapisala, da »po nekaterih pričevanjih obstaja na Slovenskem 34 večjih morišč oziroma grobišč«. Po kakšnem letu je vladna komisija prišla do skupne številke 197, leta 2005 že do 410, v naslednjih dveh letih pa jih je bilo evidentiranih še dvesto.

Sistem evidentiranja oziroma popisovanja je bil prilagojen registru nepremične kulturne dediščine in je za vsako grobišče zahteval osemindvajset podatkov, vključno s satelitsko odmero. Državnim organom naj bi omogočal, da za grobišča uredijo pravni status. To bi med drugim pomenilo tudi to, da se ne bi več dogajalo skrivno odstranjevanje posmrtnih ostankov, na katere so naleteli predvsem gradbinci, ki z raziskovanjem grobišča in okoliščin niso hoteli izgubljati časa. Do takšnih odkritij je sicer prihajalo že v času socializma, le da so takrat gradbeniki vedeli, da morajo poklicati službo državne varnosti, ki je poskrbela za izginotje ostankov, delo pa se je nadaljevalo.

Ferenc je bil z delom v prvi polovici preteklega desetletja zadovoljen, saj so končno lahko začeli sistematično popisovati prikrita grobišča: »S sprejeto metodologijo smo pripravljali gradivo, ki je bilo na razpolago tudi policiji, tožilstvu in drugim. Nismo pa še mogli fizično potrjevati grobišč na terenu: to se je začelo šele leta 2006. Vsa dotedanja odkritja so bila ali naključna, večinoma zaradi gradnje cest, ali pa so jih vzpodbudili lokalni prebivalci, predvsem v Škofji Loki in Slovenski Bistrici. Sondiranja so se najprej začela na Pohorju, kamor je vladno komisijo prav tako v imenu lokalne iniciative poklical gospod Martin Kostrevc: lokacije grobišč naj bi pokazal moški, ki je bil leta 1945 desetletni pastir. In čeprav je v teh šestih desetletjih pašnike večinoma zarasel gozd in čeprav smo kopali (»sondirali«) le meter globoko v pravokotniku 1 x 0,5 kvadratnega metra, je leta 2006 sedemdesetletni gospod natančno pokazal dvanajst od petnajstih grobišč. Niso pa vsi, ki so nas vodili na mesta, kjer naj bi bila grobišča, imeli tako dobrega spomina. Teren se je namreč od konca druge svetovne vojne marsikje spremenil do nerazpoznavnosti tudi zaradi namernega prikrivanja,« na osnovi dolgoletnih izkušenj pripoveduje Ferenc.

Nadaljevanje terenskega potrjevanja je pripeljalo do ugotovitve, da se ljudsko izročilo včasih tudi moti. Eno grobišče so denimo našli osem metrov stran od že označenega groba – prav na mestu, kamor so svojci, ki so ga obiskovali, odlagali odpadke. Ferenc pove primer, kako so v okviru komisije želeli izmed šestnajstih evidentiranih grobišč na Pohorju pri smučišču in ob poti proti Arehu izvesti prekop iz vsaj enega: »Izbrali smo ga izmed domnevno manjših in predvidevali, da bo žrtev največ za en tovornjak, se pravi največ štirideset – potrjenih pa je bilo 189 žrtev. Našli smo tudi okrog sto ostankov zavojčkov smodnika, kar je pomenilo, da je bilo grobišče po poboju minirano.« Na nekaterih drugih grobiščih je bilo žrtev ali manj ali več, kot so ljudje domnevali, se spominja Ferenc, »smo pa do odprtja Hude jame marca 2009 sondirali nekaj več kot 100 lokacij in jih potrdili približno dve tretjini. Sem ne sodijo kraške jame, kjer so bili posmrtni ostanki potrjeni, ali pa se je za grobišča tako ali tako že prej vedelo, denimo Košnica ali Mazovčev Pruh pri Begunjah. Doslej je od več kot 600 evidentiranih lokacij domnevnih grobišč že potrjenih okrog 150. Več kot 400 jih na raziskavo še čaka.«

Nov začetek leta 2006, konec 2009

Okrog leta 2006 je bil Ferenc prepričan, da je na nivoju države končno prišlo do odločitve za kontinuirano delo. Nekaj let je nato res bilo tako. A z odkritjem Hude jame se je vse ustavilo. Tudi zato je Ferenc danes prepričan, da smo »v pietetnem zaostanku za več kot dvajset let. Marsikateri svojci že od leta 1990 čakajo, da bodo v zadnjih letih življenja morda le kaj izvedeli o zadnjem počivališču ljudi, ki so jih poznali v mladosti ali celo otroštvu, in tja položili cvetje in prižgali svečo – tem ljudem kot država tega nismo omogočili, svojcem okupatorskih vojsk pa smo. To me kot človeka jezi! In to se dogaja navkljub temu, da se ob vsakem večjem odkritju ponavljajo obljube, kako bo država za to poskrbela. Na Teznem je bilo leta 1999 na sedemdesetih metrih protitankovskega jarka izkopanih 1.179 trupel. Leta 2007 smo s sondažo ugotovil, da je s trupli napolnjenih 930 metrov jarka, kar pomeni, da tam leži okoli 15 tisoč žrtev. Oblasti so napovedale ureditev spominskega parka. Po šestih letih se ni zgodilo še skoraj nič.«

Več: Pogledi