Zdenko Roter pa v jok …

Dr. Zdenko Roter
Dr. Zdenko Roter

Kako je Borut Pahor (ne)hote »povozil« četrtstoletni trud nekdanjega oznovca.

V prejšnji številki Družine smo lahko le na kratko poročali o pogovoru o spravi, ki ga je na povabilo družbeno-političnega krožka Strela Škofijske klasične gimnazije v Zavodu sv. Stanislava v torek, 14. aprila, popoldan, ko je bila Družina že na poti v tiskarno, »moderiral« predsednik države Borut Pahor. Njegova sogovornika sta bila predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik in generalni sekretar Zveze borcev Mitja Klavora (slednji je vskočil namesto predsednika Tita Turnška, ki se mu je menda, kot je pojasnil Klavora, zgodila »neka neprijetnost« in ni mogel priti).

Po več kot tedenski časovni razdalji in izjemni medijski odmevnosti, za katero je bilo (očitno tudi iz promocijskih namenov predsednikovega urada) vrhunsko poskrbljeno, ni smiselno obnavljati posameznih izjav, izrečenih v poldrugo uro trajajoči izmenjavi različnih in v veliki meri nasprotujočih si mnenj o tem: kako se bo kdo spominjal 70. obletnice konca druge svetovne vojne oziroma kako bo, če uporabimo predsednikove besede, kdo »čustvoval« ob tem okroglem jubileju; ali je ta obletnica lahko priložnost za ponos ob neki zmagi in hkrati sram ob strašljivo množičnem kršenju človekovih pravic; kako popraviti krivice, ki so bile povzročene v vojnem in povojnem času; kako v javnem prostoru ravnati s simboli, ki velik del prebivalstva žalijo zaradi ideološke konotacije in dejstva, da so se pod njimi in z njimi dogajale zločinske stvari; kako v prihodnosti graditi na izkušnji pragmatične enotnosti, dosežene v demokratizacijsko-osamosvojiteljskem času, in se izogniti ponavljanju delitev iz med- in povojnega časa …

Prav tako najbrž post festum nima smisla globlje vrtati v neko vsiljivo misel, ali bi morala nekdanji predsednik (reformiranih?) komunistov in predstavnik oznovskih veteranov na prizorišče povojnega oznovskega uničevalnega koncentracijskega taborišča priti v slogu kakšnega Willyja Brandta, ne pa v na trenutke zabavljaškem in/ali vzvišeno podučevalnem tonu stresati modrosti dvomljivih vrednosti.

Zelo verjetno je nepotrebno tudi pretirano dlakocepenje kakšnega dijaškega stališča, ko se skorajda dela norca iz sorodnice, ki se pri 93 letih bolj kot tega, kaj je zjutraj oblekla, spominja leta 1945 in tega, kar se je takrat dogajalo, s čimer baje ta ženička mladi rod obremenjuje do potankosti in potiska v skrajnosti.

Razlogov za kritično ovrednotenje dogodka bi bilo mogoče najti kar precej in nekateri opazovalci, tudi kakšen nekdanji dijak katoliške gimnazije, so jih natančno ubesedili (npr. Blaž Karlin na portalu Iskreni.net v prispevku s pomenljivim naslovom Brez zdrave pameti tudi sprav ne bo).

Pa vendar …

V šentviškem dogodku smemo in najbrž celo moramo videti marsikaj dobrega. Najprej očitno iskreno željo številnih mladih škofijcev, da vstopijo v spravni dialog in ga po svojih močeh in tudi znanju, kolikor jim ga o koreninah narodove razklanosti posreduje katoliška gimnazija, dejavno sooblikujejo. Ker je bila okrogla miza sad dijaške pobude, to dokazuje, da mladi katoličani (ti so v Šentvidu vendarle v večini) jasno prepoznavajo popkovino, ki prihodnost, v katero se zazirajo z večino svojih želja in energij, povezuje s preteklostjo, s katero večina njihovih vrstnikov noče imeti prav nobenega opravka.

Druga izrazito pozitivna stran predsedniško-veteranskega pogovora pa je v tem, da je pomenil dokončen poraz partijsko-manipulacijske logike, ki je že pred 25 leti načrtno uzurpirala spravni proces z jasnim namenom, da bi ta ne pripeljal nikamor in le dodatno »zacemenitral« mentalno stanje, kakšno je obvladovalo javni prostor celoten povojni čas.

To logiko najbolje ponazarja ozadje roške slovesnosti za žrtve revolucije julija 1990. Zavedamo se, da se z navajanjem teh podrobnosti ponavljamo, a včasih res ne gre drugače, kot da opozarjamo na iste stvari, ker vedno znova izpuhtevajo iz spomina, čeprav so bistveno skrojile (beri: spačile) četrtstoletno zgodbo iskanja v totalitarizmu izgubljene resničnosti in pravičnosti.

Zalistajmo se torej še enkrat v knjigo Padle maske nekdanjega udbovca dr. Zdenka Roterja, enega izmed »stricev in tet« prve roške slovesnosti, ki so jo zakulisni scenaristi želeli najširši javnosti podtakniti kot dokončni zaključek spravnega procesa, ko ta še niti shodil ni, saj je zanj med drugim manjkal – in še vedno manjka – njen prvi pogoj: čisto navadna »historizacija«, torej iskanje zgodovinske resnice, kaj se nam je dejansko zgodilo v pošastnem 20. stoletju.

Med ključnimi nameni nomenklaturnih režiserjev Roga 1990 sta bila tudi naslednja dva: prvič, odriniti domobransko veteransko organizacijo na popolno obrobje in ji tako tudi za naprej odvzeti vlogo enakovrednega javnega sogovornika o medvojnem in povojnem dogajanju; in drugič, v ospredje potisniti Cerkev na Slovenskem, da bi v očeh zmanipulirane javnosti »simbolno in dejansko prevzela nase tudi del odgovornosti za medvojno kolaboracijo, utemeljevano s protikomunizmom, in posredno s tem soodgovornost za grozljiv poračun po vojni,« kot je to ubesedil nekdanji duhovniški zasliševalec.

Pogled nazaj pokaže, da sta bila oba cilja v polnosti dosežena. Potem pa pride predsedniški »špilferderber« Borut Pahor in začne s svojo nenavadno, a v temelju vključujočo logiko stvari postavljati na glavo.

Ob robu razgrete lanske razprave o domobranskem spomeniku v Grahovem je na pogovore k sebi povabil predstavnike Zveze borcev in Nove Slovenske zaveze (NSZ). Za Družino je takrat Peter Sušnik, predsednik NSZ, dejal: »Po 24 letih je NSZ kot ustanova uradno dobila vabilo na pogovor k predsedniku države. To je nedvomno dogodek, ki presega najmanj verjetno misel ob postavitvi grahovskega spomenika. Končno smo za isto mizo sedeli in se pogovarjali najvišji predstavnik države, Zveza borcev, ki doslej na nas ni neposredno naslavljala nikakršne zahteve, vprašanja ali pobude, in NSZ kot legitimna in legalna investitorka spomenika ter hkrati predstavnica druge, najprej fizično skoraj v celoti uničene, pozneje pa skrajno marginalizirane strani v državljanski vojni. Obstaja kanček upanja, da bi se ti pogovori tudi nadaljevali.«

In so se – tudi javno v Zavodu sv. Stanislava, nekdanjem oznovskem taborišču. Od te točke naprej (in tu damo predsedniku države prav glede zgodovinskosti pogovora Pahor-Sušnik- Klavora) je vesoljni Sloveniji jasno, da sta Zveza borcev in NSZ enakopravna in nepogrešljiva udeleženca v spravnem dialogu, ki šele dobiva pr(a)ve stvarne obrise, Cerkev pa je bila (kot ustanoviteljica Škofijske klasične gimnazije) v vlogi ustvarjalke fizičnega in duhovnega dialoškega prostora, ne pa načrtno »kulpabilizirane« ustanove.

Manipulativni koncept oznovskega oficirja ter drugih tovarišev in tovarišic iz kroga nekdanje nekdanjega predsednika države je od tega trenutka dalje popoln ništrc – razpadel je kot hišica iz (ponarejenih) kart. Zdenko Roterju ne preostane drugega kot: v jok pa na drevo.

Vir: Slovenki čas

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.