Pogovor z dr. Damirjem Črnčecom, predsednikom Odbora 2014. Obramboslovec in politolog dr. Damir Črnčec je v javnosti znan kot profesor na Fakulteti za državne in evropske študije, sodelavec izobraževalnega programa Slovenske vojske, dvakrat (2005 in 2010) je bil direktor Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo, v letih 2012 in 2013 direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, je predsednik društva Evropska Slovenija, pisec številnih strokovnih in publicističnih prispevkov, zlasti s področja mednarodne in nacionalne varnosti. Slovenski čas ga je k pogovoru povabil v drugi vlogi: kot predsednika Odbora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbora 2014, ki si, spodbujen z zadevo Patria, prizadeva za korenite spremembe slovenskega pravosodja.
Pogovarjava se ob 25. obletnici padca berlinskega zidu. Takrat ste bili stari šele šestnajst let …
Tako čas padca berlinskega zidu kot potem ves proces pred osamosvojitvijo leta 1991 sem res spremljal še precej mlad, a sem se dobro zavedal, da so to prelomni dogodki. Seveda pa me je najbolj zaznamovala slovenska osamosvojitev.
Ali ste pričakovali, da boste 25 let po začetku procesa demokratizacije protestirali, ker ste prepričani, da ima samostojna slovenska država ta čas spet na vesti politične zapornike – obsojence v zadevi Patria?
Vsekakor tega ne bi mogel pričakovati, pa saj takrat o tem, ker sem bil le premlad, nisem niti razmišljal. Vaše vprašanje pa natančno zadene občutke starejših kolegov, ki so z nami v odboru za varstvo človekovih pravic in temeljnih svobodiščin, Odboru 2014, in so bili ob koncu 80. let v prvih vrstah v prizadevanju za demokratizacijo, spremembo političnega sistema, kot so Alenka Puhar, mag. Drago Demšar, David Tasič … V pogovorih so večkrat dejali, da si, ko smo dobili svojo državo, ki naj bi temeljila na spoštovanju človekovih pravic, nikakor niso predstavljali, da bo potrebno 25 let pozneje ponavljati “vajo iz demokratizacije”.
Zakaj je bilo potrebno za Janšo, Krkoviča in Črnkoviča povzdigniti protestniški glas? V pravni državi, kar naj bi Slovenija bila, obstajajo pravne poti, po katerih naj bi imel vsakdo možnost prej ali slej dokazati nedolžnost.
Za Slovenijo je napisano, da je socialna država, da je pravna država … Besede na ustavnem papirju dajejo slutiti, da so naši protesti res nekaj nepotrebnega. Ko pa od blizu pogledamo zadevo Patria, kaj vse se je dogajalo s tem procesom na različnih sodnih stopnjah, pridemo do drugačne ugotovitve. Javnost dobro pozna številne kritike, ki so jih o tej sodbi izrekli ugledni pravniki, tudi trije ustavni sodniki v ločenih mnenjih k sicer zavrnjeni prvi zahtevi za varstvo zakonitosti. V tem procesu ni dokazov, kaj, kje, kako, za kakšen denar naj bi se nekaj storilo. Nič oprijemljivega, vsa kozlovska sodba temelji na indicih, na frazi “naj bi”, torej na neki kafkansko-orwelovski novelistični zgodbi …
Če pa k temu dodamo, kdo so akterji te zgodbe, se pojavijo dodatni pomisleki. Na čelu vrhovnega sodišča imamo človeka, ki je v prejšnjem režimu dokazano kršil človekove pravice, v našem odboru pa smo na podlagi odločitev ustavnega sodišča dokazali, da je sodeloval v senatih, ki so kršili človekove pravice tudi v demokraciji. Na vrhu tožilstva imamo človeka, ki je preganjal duhovnike, ki so v 70. letih blagoslovili križ in molili ob prikritem grobišču – in to je človek, ki je v demokraciji predstojnik najvišje tožilske instance, ki je vodila postopek zoper Janeza Janšo in soobtožene. Tudi zaradi takih stvari se ne moremo znebiti vtisa, da je to politično montirani proces, v marsičem podoben tistim, ki jih je uprizarjala nekdanja komunistična oblast, ki so ji bili prej omenjeni akterji zelo blizu oziroma so bili celo njen del.
Slovenska posebnost?
Da. Letos septembra smo v društvu Evropska Slovenija organizirali mednarodno konferenco o pravni državi in izzivih, s katerimi se soočajo demokracije, ki so zamenjale politične sisteme. Kolegica, profesorica prava s prestižne berlinske univerze, je povedala, da so v vzhodnem delu Nemčije po letu 1990 umaknili ne le vse kazenske sodnike, temveč so s fakultet odstranili tudi nekdanje profesorje, ker je prevladala ocena, da niso ne eni ne drugi sposobni procesirati prava demokratične države in družbe. Ko so se odstranjeni pritožili, je tudi nemško ustavno sodišče potrdilo, da niso kompetentni, da sodijo v demokraciji. Podoben primer se je nedavno znašel pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). To je jasno zastopalo stališče, da nekdo, ki je deloval v nekdanji totalitarni varnostni službi, v konkretnem primeru gre za romunsko Securitate, ne more zasesti javne funkcije v demokraciji.
Če neki zakon to prepoveduje, je ustrezen in ni v nasprotju z evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Že slišim ugovor slovenskih sodnikov, češ, saj je edino lustracijsko določilo doletelo prav nas, in sicer v zakonu o sodniški službi, ki ni dovoljeval, da bi bili v trajni mandat izvoljeni sodniki, ki so v prejšnjem režimu pri sojenju kršili človekove pravice.
A kot dobro veste, se ta zakon v praksi sploh ni izvajal. Ali bi bil ob dosledni uporabi tega določila sedanji predsednik vrhovnega sodišča sploh lahko sodnik?! Tako pa je vso bedo vrha vrhovnega sodišča naplavil prav postopek izločitve Branka Masleše iz zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi Patria. Občna seja vrhovnega sodišča je bila prvič nesklepčna, ker so bili sodniki poleti na dopustu, ko so se po dopustu spočiti vrnili, pa so večinsko ocenili, da je Masleša lahko predstojnik senata, ki je odločal o pritožbi Janeza Janše – torej o pritožbi nekoga, ki je javno in argumentirano nasprotoval temu, da bi Masleša sploh zasedel ta položaj. Imamo cel kup dokazov, da je njegovo sojenje vprašljivo. Z vidika prakse ESČP je njegovo imenovanje v senat popolnoma v nasprotju z načelom poštenega sojenja in nepristranskosti sodišča. Pri tem me je najbolj presenetilo to, da so skoraj vsi vrhovni sodniki – če se ne motim, so bili proti le štirje – podprli, da se Masleše ne izloči iz odločanja v zadevi Patria. Ko bo sodba zoper Janšo padla na ustavnem sodišču ali ESČP, se bo jasno pokazalo, da velika večina vrhovnih sodnikov ne razume, kaj pomeni vladavina prava, kaj pomeni pošteno in nepristransko sojenje.
Pripis uredništva: preostali del oziroma večina intervjuja z dr. Damirjem Črnčecem je objavljen na spletni strani Družine. V tiskani verziji Slovenskega časa je objavljena le skrajšana verzija.
