Ko je konec aprila ob »uporniških« bakanalijah na različnih koncih Slovenije na površje kot saj-vemo-kaj priplavalo ime Ivana Mačka – Matije, ki so mu v Bazi 20 v Kočevskem rogu znova odkrili spomenik, sem se spomnil banalnega dogodka iz dijaških let, posredno povezanega z njegovim imenom. Med obveznimi tlakami t. i. poklicnega usmerjenega izobraževanja, ki je zaradi topoglavosti njegovih ideoloških načrtovalcev mentalno poškodovalo nekaj srednješolskih generacij, je bila tudi obvezna dvotedenska praksa v eni izmed »temeljnih organizacij združenega dela«. Dodeljen sem bil znanemu kočevskemu transportnemu podjetju, kjer sva s sošolko predvsem urejala neke zastarane evidence in tako opravila delo, ki so se ga menda precej otepali. Ker nama za nagrado po splošnem dogovoru niso smeli ničesar plačati, firma pa nama je za najino »pridnost« vendarle hotela izkazati pozornost, sva dobila knjigo. »Bogu v spomin na prakso – Kočevje, 4. 2. 1983« so pristojni dali napisati vanjo, misleč, da me kličejo Bogo (pa sem bil vse do fakultetnih let Mirko). Sam sem tega »Bogu« zavestno razumel kot sklanjatev božjega imena in se tako v dijaški naivnosti hahljal domislici, da so kočevski kadroviki Vsemogočnemu v spomin podarili zelo »zanimivo« knjigo: Spomine Ivana Mačka – Matije. Teh knjig je bilo (najbrž po ukazu) vse polno po kočevskih tozdih in so se jih nekako pač morali znebiti. Tudi če so jih podarili Bogu …
Leta 1983 pravzaprav še nisem imel pravega pojma, kdo je Ivan Maček – Matija in kaj pooseblja, me je pa smeh ob »interni šali« minil, ko sem čez čas nikoli prelistano knjigo našel v domači kurilnici. Oče si jo je pripravil, da jo sežge, a tega koraka očitno le ni naredil (preveliko spoštovanje knjige kot take, domnevam). Takrat se mi je že bolj svitalo, kaj je povezano z Mačkovim imenom. Izza bližnjega hriba se je začenjalo zaprto območje Gotenice in ena izmed zgodb, ki jo je oče nevsiljivo pripovedoval, je bila zgodba Alfonza Jarca, župnika iz njegovih otroških let v rodnem Dragatušu. Njeni obrisi so tudi bralcem Družine znani. Jarc je bil kot medvojni župnik v Starem trgu ob Kolpi zaradi domnevnega izdajstva na montiranem t. i. črnomaljskem procesu obsojen na smrt in naj bi bil avgusta 1949 po uradnem oblastnem obvestilu usmrčen. Prav oče pa je bil tisti, ki je kot nekakšen goteniški »zunanji sodelavec« (veterinar) prišel v začetku 60. let prejšnjega stoletja do informacije, da Jarc še živi kot suženjski delavec Mačkove države v državi. Obstaja velika verjetnost, da so bili njegovi posmrtni ostanki sežgani v taboriščnem krematoriju.
Le ena izmed zločinskih zgodb v režiji oznovskega veljaka, pa že ta bi bila, če bi jo bilo le mogoče zanesljivo potrditi (zarota molka traja in traja, javno dostopni arhivi pa so temeljito počiščeni), zadosti za uničujočo, sramotno sodbo zgodovine, če je že sodbi sodišča ubežal s »herojskim« grobom.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
