Zgodba o večji »pretočnosti« železniškega prometa od Kopra do Divače ima dolgo brado, zaostrila pa se je potem, ko so vladajoče strukture kljub številnim pomislekom in zavrnilnemu vetu državnega sveta uveljavile t. i. zakon o drugem tiru, ki uresničuje več kot dve desetletji star projekt. Obstajajo bistveno boljše alternative, trdijo nasprotniki zakona. Prvi med njimi je VILI KOVAČIČ iz civilnodružbene pobude Davkoplačevalci se ne damo, ki je sprožil referendumski postopek za zavrnitev zakona.
Skupno dobro je eno temeljnih načel družbenega nauka Cerkve. Kaj je za vas v zgodbi o posodobitvi železniške povezava Koper–Divača skupno dobro?
Lepo ste poudarili – skupno dobro. To je tudi iztočnica mojega poziva komisiji Pravičnost in mir, naj podpre zbiranje podpisov za razpis referenduma o zakonu o drugem tiru: da enkrat za vselej ustavimo državne investicije, ki ne sledijo skupnemu dobremu, temveč so napajalno sredstvo za financiranje politike, predvsem na levici. Drugi tir je to že razkril, zato je to stvar vseh državljanov: levih, desnih, kakršnih koli že hočete. Sam recimo pozivam Združeno levico, naj pride zbirat podpise na svoj »štant«, zraven našega, pa naj dajo nanj rdečo zvezdo, če se jim zdi to potrebno. Vse prenesemo, samo da bodo glasovi podpore! Kajti brez 40.000 podpisov smo opleli za dolgo časa, za dve desetletji, morda celo dlje. Morda bo to tudi zadnji referendum, če ne bo uspešen. Pozivam tudi krajevne odbore drugih strank, ki so se izrekle proti zakonu o drugem tiru, naj poživijo zbiranje podpisov, naj pritisnejo na plin. Ne čakati do zadnjega dne!
Se pa tudi ob tokratnem zbiranju podpisov znova kaže še nekaj drugega: veljavna referendumska ureditev ni nič drugega kot politični apartheid državljanov. Kajti to, da moram za oddajo podpisa na upravno enoto, je v bistvu princip samoovadbe državljana. Moj podpis, moji podatki so verodostojni, če so identificirani s številko osebnega dokumenta. Zakaj moramo »leteti« pred državne uradnike in smo tam vsi ubogi: mi in oni. Marsikdo pa tako ali tako ne more priti: bolni, oddaljeni, zaposleni … To omejevanje demokracije se mora nehati, zato bomo sedanjo ureditev dali na ustavno sodišče.
Pa vendar: pravila za ta referendum so, kakršna so. Kako bi torej posodobitev železniške proge izpeljali tako, da bi zadostila merilom skupnega dobrega?
Najprej: skupnega dobrega ni mogoče graditi na predsodkih, celo dogmah nekega starega koncepta iz časov Ivana Zidarja. Po več kot 20 letih od oblikovanja tega koncepta je vendarle čas, da preverimo vse možne trase za posodobljeno progo in nehamo trditi, da je le ena edino »zveličavna«. Zato predlagamo: dajmo na mizo vse predlagane trase, skupaj z vladno, potem pa naj na podlagi dejstev sledi evalvacija in točkovanje. Pri tem je treba upoštevati vsa merila, ne le ekonomskega. Seveda je pomembna cena, ni pa izključno pomembna; tu so tudi okoljska vprašanja. Prebivalci Črnega Kala, Kraškega roba … živijo v stalni napetosti – ne samo zaradi hrupa, temveč tudi zaradi nevarnosti. Vlada s svojim zakonom sedanjo nevarno progo ohranja, morali pa bi jo prestaviti na novo traso z dvojnim tirom, dvojnimi predori. Zato je naše geslo: proti zlatemu tiru za normalni dvojni tir.
Pravite torej, da je na mizo treba dati vse variante trase: kot jih predlagajo vlada …
… pa Jože Duhovnik, Miha Jazbinšek, Rudolf Varl.
… in jih potem po merilih ekonomičnosti, ekologije, tehnologije ovrednotiti in iz tega soočenja nato izbrati najboljšo možnost. Toda vlada in njeni podporniki trdijo, da za tak postopek zdaj ni več časa, da je treba drugi tir zgraditi zdaj, ali pa ga ne bomo nikoli.
To je čista laž! Uresničitev predloga, ki ga uzakonja vlada, bi, kot tudi sami priznavajo, trajala sedem let. Alternative temu predlogu skrajšujejo traso, skrajšujejo predore, zato krajšajo čas izgradnje. Čas, ki bi ga »izgubili« z razpravo in evalvacijo, bi pridobili z optimalnejšo varianto. Najkrajša varianta, ki jo predlaga Jože Duhovnik, bi bila končana v treh, štirih letih. Mi torej z drugačno rešitvijo časovno pridobimo, saj gradnjo pospešimo. Cerarjevo zatrjevanje, češ, če zdaj ne gradimo po njegovi zamisli, nikoli ne bomo gradili, ne vzdrži. Ravno nasprotno bo, če se le spametuje in popusti. Naj pusti pametnejšim od sebe, da pridejo naprej. To je vse, kar pričakujemo od njega!
Ali bi bila hitrejša gradnja tudi cenejša gradnja?
Absolutno! Zagovornikom zakona o drugem tiru je prav počasna in dražja gradnja v velikem interesu, saj je to zanje trajno napajalno korito.
Več: Družina
