Obrišimo najprej malce prahu, ki se je morda že nabral na krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte. Med najbolj žgoče pastoralne izzive za prihodnost je ta dokument umestil tudi spravo in odpuščanje. V izhodišče je postavljena naslednja ugotovitev: Slovenci smo razdeljen narod in krivice, povzročene v polpretekli zgodovini, še bolijo. Še več, četudi so dogodki druge svetovne vojne časovno vedno bolj oddaljeni, se delitve, ki pogosto preidejo v sovražna čustva, prenašajo na nove rodove. Cerkev na Slovenskem se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja. Ena ključnih poti za tako kulturo sprave pa je predvsem spoznati resnico o žrtvah, njihovem trpljenju, smrti in tudi njihovem mučeništvu, kar pomeni, da jim moramo omogočiti, da spregovorijo in da bodo slišane. Z drugimi besedami: na žrtve moramo pogledati z iskrenimi očmi resnice in sočutja.
Prav ti besedi si je v naslov kot programsko vodilo postavila civilnodružbena pobuda, ki se je te dni, čeprav ima za seboj že daljše pripravljalno obdobje, prvič predstavila širši javnosti. Na tiskovni konferenci v Ljubljani so njeni člani predstavili del dejavnosti, s katerimi želijo zaznamovati spominsko leto 2015, ko se bomo spominjali stote obletnice soške fronte, 70. obletnice konca druge svetovne vojne in 25. obletnice prvih demokratičnih volitev. Pobuda želi v tematsko in zvrstno zelo široko prireditveno mrežo (v temeljnih obrisih smo jo predstavili v 54. številki Slovenskega časa) povezati vse ljudi dobre volje, ki so pripravljeni prispevati svoj delček k mozaiku miroljubnega, strpnega, na resnici in sočutju temelječega sožitja slovenske družbe, in tako »vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke«.
Bodimo iskreni: Ali ni tak cilj središčni nacionalni interes za slovensko družbo, ki prav zaradi bremen preteklosti upravičeno velja za eno najbolj razdeljenih na stari celini in je, ujeta v nepredelane konfliktne vozle, nesposobna narediti nujne korake v ustvarjalno, na sodelovanju utemeljeno prihodnost? Zdrav razum, ki se je iz zgodovine pripravljen česa naučiti, bi na to vprašanje moral odgovoriti pritrdilno.
A očitno ni nič samoumevno. Na kaj merimo s to trpko ugotovitvijo? Zaradi »urgentnosti« slovenskega (ne)spravnega vprašanja bi pričakovali, da bo široko razprta, izrazito vključujoče naravnana pobuda Resnica in sočutje pritegnila veliko pozornost. Žal pa je bila njena prva tiskovna konferenca medijsko skoraj scela prezrta. Pomenljivo je, da s(m)o jo opazili izključno tisti mediji, ki se prepoznavajo v katoliškem izročilu (Radio Ognjišče, spletni Časnik in Družina). To dejstvo lahko razumemo kot uredniško odločitev vseh mainstream medijev, da je zanje vprašanje sprave obrobno vprašanje in mu nima smisla posvečati posebne pozornosti. Navzočnost zgolj katoliških medijev celo zbuja vtis, da ima pobuda Resnica in sočutje le eno »interesno« ozadje.
Več lahko preberete v Družini.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
