B. Štefanič, Družina: Začnimo premikati goro!

8

Obrišimo najprej malce prahu, ki se je morda že nabral na krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte. Med najbolj žgoče pastoralne izzive za prihodnost je ta dokument umestil tudi spravo in odpuščanje. V izhodišče je postavljena naslednja ugotovitev: Slovenci smo razdeljen narod in krivice, povzročene v polpretekli zgodovini, še bolijo. Še več, četudi so dogodki druge svetovne vojne časovno vedno bolj oddaljeni, se delitve, ki pogosto preidejo v sovražna čustva, prenašajo na nove rodove. Cerkev na Slovenskem se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja. Ena ključnih poti za tako kulturo sprave pa je predvsem spoznati resnico o žrtvah, njihovem trpljenju, smrti in tudi njihovem mučeništvu, kar pomeni, da jim moramo omogočiti, da spregovorijo in da bodo slišane. Z drugimi besedami: na žrtve moramo pogledati z iskrenimi očmi resnice in sočutja.

Prav ti besedi si je v naslov kot programsko vodilo postavila civilnodružbena pobuda, ki se je te dni, čeprav ima za seboj že daljše pripravljalno obdobje, prvič predstavila širši javnosti. Na tiskovni konferenci v Ljubljani so njeni člani predstavili del dejavnosti, s katerimi želijo zaznamovati spominsko leto 2015, ko se bomo spominjali stote obletnice soške fronte, 70. obletnice konca druge svetovne vojne in 25. obletnice prvih demokratičnih volitev. Pobuda želi v tematsko in zvrstno zelo široko prireditveno mrežo (v temeljnih obrisih smo jo predstavili v 54. številki Slovenskega časa) povezati vse ljudi dobre volje, ki so pripravljeni prispevati svoj delček k mozaiku miroljubnega, strpnega, na resnici in sočutju temelječega sožitja slovenske družbe, in tako »vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke«.

Bodimo iskreni: Ali ni tak cilj središčni nacionalni interes za slovensko družbo, ki prav zaradi bremen preteklosti upravičeno velja za eno najbolj razdeljenih na stari celini in je, ujeta v nepredelane konfliktne vozle, nesposobna narediti nujne korake v ustvarjalno, na sodelovanju utemeljeno prihodnost? Zdrav razum, ki se je iz zgodovine pripravljen česa naučiti, bi na to vprašanje moral odgovoriti pritrdilno.

A očitno ni nič samoumevno. Na kaj merimo s to trpko ugotovitvijo? Zaradi »urgentnosti« slovenskega (ne)spravnega vprašanja bi pričakovali, da bo široko razprta, izrazito vključujoče naravnana pobuda Resnica in sočutje pritegnila veliko pozornost. Žal pa je bila njena prva tiskovna konferenca medijsko skoraj scela prezrta. Pomenljivo je, da s(m)o jo opazili izključno tisti mediji, ki se prepoznavajo v katoliškem izročilu (Radio Ognjišče, spletni Časnik in Družina). To dejstvo lahko razumemo kot uredniško odločitev vseh mainstream medijev, da je zanje vprašanje sprave obrobno vprašanje in mu nima smisla posvečati posebne pozornosti. Navzočnost zgolj katoliških medijev celo zbuja vtis, da ima pobuda Resnica in sočutje le eno »interesno« ozadje.

Več lahko preberete v Družini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Takšen odziv medijev je le dokaz, kako je pri nas nujna aktivnost spravnega ustvarjalnega delovanja, katerega se bojijo vsi, ki manipulirajo s Slovenci in gradijo na sovraštvu in neiskrenim, nerazumevajočim odnosom.

    Poleg tega se bojijo, da bi se med ljudmi razvedelo, kdo je za resnične pozitivne ustvarjalne odnose v družbi, ki lahko omogočijo duhovni in materialni napredek.

  2. Zato morate na aktivnostih toliko bolj vztrajati!

    Povsem normalno je, da ni aplavza, ker so tisti v šoku.

  3. Slovenska Cerkev bi morala za začetek procesa pri Svetem sedežu sprožiti postopek, da bi razglasil žrtve slovenske povojne morije za MUČENIKE, kar si nedvomno zaslužijo. Vsekakor bi državljani Slovenije na ta način o povojnih pobojih zvedeli dosti več kot pa zvejo od današnjih občil. O tem bi potem morala poročati vsi slovenski mediji.

  4. Znani pisci iz vodstva Cerkve, bi morali vedeti in to sporočiti javnosti, da je vodnik zgodovine vedno bil, je in bo Vsemogočni Bog, ki tudi hudodelce vključuje, kot svoje orodje, v svoj načrt, ki je vedno vsmerjen v spreobrnenje pravičnih in krivičnih.
    (5Mojz 11, 26-29)
    »Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo:…«
    Vse hudo prihaja kot prekletstvo, ker hodi človeštvo po krivih poteh.
    Namesto, da bi preiskali kje je vzrok bivšega in sedanjega trpljnja, iz življenja Cerkve v preteklih stoletjih do sedaj, iščejo »politične vzroke« in tudi politične rešitve.
    (Mt 16, 22-23)
    »Kefa ga je pa vzel stran in mu začel braniti: » Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« Ali obrnil se je in rekel Kefu: »Pojdi od mene satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak na to, kar je človeškega.«
    Tako kakor je Kefa mislil bolj po človeško, tako ravnajo, več ali manj tudi njegovi nasledniki. Zgodovino, ki sledi po fatimskih prikazovanj Božje Matere, ki je naročila, potom pastirčkov, vrhu Cerkve, naj posvetijo Rusijo in svet njenemu srcu, da bo stem preprečeno mnogo gorja in razširjenju zmot, tega sporočila leta 1917. »papeži« do Janeza pavla II (1983), niso storili in so stem preslišali Božjo voljo in zaradi »nevere« priklicali prekletstvo. Ko je bila Rusija posvečena, je komunizem začel razpadati.
    Toraj niso krivi «Lenin, Stalin, Hitler Musolini i.dr«, ki so bili orodje, za spreobrnenje človeštva. Papeži, ki bi morali poslušati Božjo opozorilo, tega iz nevere niso storili, ker so mislili po človeško in ne po božje.
    Škof Gregorij Rožman je rekel: » Za sedanje trpljenje naroda, je v veliki meri kriva bela kuga, to je 15.000 splavov letno v Sloveniji«.
    Ne pozabite, da je edina pot spreobrnrnje, to pa zhteva pravo oznanjevanje in ne leporečne bajke, kakor beremo:
    (Mt 6, 33)
    »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo«.
    (2Tim 4 ,2 – 3)
    Oznanjuj besedo, vstrajaj, bodi prilično ali neprilično, prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrplenjem in učenjem. Zakaj pride čas ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč se bodo za čehlanje ušes kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa odvračali od resnice, obračali pa se k bajkam.
    Poznani pisci, naj oznanjajo resnico in ne bajke, ako res želite obrat na bolje, proti Božjemu kraljestvu, ki je edini porok prave svobode in Resnice.
    (Lk. 7, 9.)
    »Lepo zametavate božjo zapoved, da se držite svojega izročila«.
    (Mt 5, 17)
    »Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel«.

    To kar pišejo duhovniki po občilih v obliki člankov ali pripomb, so njihova izročila, po človeško, morali bi pa pisati o božji zapovedi, da bi se obrnilo na bolje.
    Več kot 20 let je zamujenih, ko bi lahko oznanjevali božjo zapoved in ne bajke, kaj še čakate? Kakšni so sadovi teh let, so se izboljšali ali poslapšali? Ugled Cerkve?
    (Lk. 11, 52.)
    »Gorje vam učiteljem postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste vstopili in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili«.
    (Mt. 15, 9.)
    »Zaman pa me časte, ker uče človeške nauke in zapovedi.
    Vse oznanjevanje, ki ni strogo sv. Pisemsko, je po navadi izkrivljeno, je posvetno, so človeški nauki! Čeprav so delo slavnih bogoslovcev. To je bilo v ztari in je tudi v novi Zavezi. »Pot Boga je visoko nad človeškimi potmi«.
    (Mt, 6, 24.)
    »Ne morete služiti Bogu in mamonu«.
    ( Ef, 6, 12)
    »Kajti ni se vam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti,
    zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove pod nebom«.
    Zgodovino ne oblikujejo zamisli ljudi med strankami, temveč boj satana ubijalca od začetka in očeta laži proti Bogu Redu in Resnici. Porazi in zmage so lahko samo v temelju boja, Bog ali satan, nikakor pa strankarsko.

  5. Stalno to samopomilovanje. Kakšno resnico hočete? Podite v arhiv. Tam je resnica.
    Ampak ne. Vi raje čakate na Stanovnika, da pade na kolena in prizna, da so oni vse to zagrešili.
    Kdo pravi, da so vse vojne brez smisla, in vse žrtve zaman? Menda ne ponavljate papeža, da bi bi li bolj papeški od njega?! S kakšno pravico zaničujete mnoge padle v vojnah?
    Kakšna je to marsovska miroljubnost.
    Ne želim te bede samopomilovanja.

  6. Zdravko strinjam se – Cerkev je preveč samopomilujoča.
    Premalo deluje trdno, kot temeljni kulturni kamen naroda.

    Nek mlad slovnski levi filozof, ki živi v Nemčiji (pozabil sem ime) je pred kakšnim letom v Delu dejal (pišem po spominu): “Slovenski Cerkvi lahko očitamo marskiaj ampak napadi na RKC so izjemna napaka. Cerkev je hočeš-nočeš temelj našega naroda. Tako kot je pravoslavna cerkev temelj za Srbe. In poniževanje katoliške Cerkve je za prihodnost naroda izjemno škodljivo!”

    Duhovniki se ne smejo zapreti v zakristije. Pri svojem oznanjevanju ne smejo biti všečni slovenskemu levemu establishmentu. Škof grmič je to poizkušal in je bil na koncu odstranjen. Biti morajo trdni kot skale, kot škof Vovk.
    Pogumno morajo pričevati za vrednote, za pravico, biti resni pri zakramentih in ljudi spodbujati k pravemu krščanskemu življenju.
    Ne šteje to, kar si o njih misli Ranka Ivelja ali mogoče Grega Repovž. Šteje to, da naredijo dolžnost do Boga in narodu ohranijo vero!

Comments are closed.