B. Štefanič, Družina: Vsi smo v isti zgodbi

Zbornik Zasebno šolstvo za skupno dobro razjasnjuje pogled na razmerje med javnim in zasebnim šolstvom

Ena izmed »spremljevalnih« zgodb, ki so zaznamovale pravkar končano šolsko leto, je bila vroča javna razprava o razmerju med javnim (bolje: državnim) in zasebnim šolstvom, povezana z (ne)uresničenjem odločbe ustavnega sodišča, po kateri bi moral zakonodajalec s spremembo krovnega šolskega zakona že pred meseci izenačiti javno financiranje javno veljavnih programov vseh osnovnih šol ne glede na njihovega ustanovitelja.
Prispevek k racionalni razpravi

Odločitev ustavnih sodnikov, ki je v ospredje postavila uporabnike ustavno obveznega osnovnega šolanja (torej otroke in njihove starše), ne pa favoriziranje enega (državnega) tipa izobraževalne mreže, je pričakovano­ sprožila ostre odzive varuhov t. i. nacionalnega interesa na »šolskem polju«, ki najpogosteje pod aktivistično zastavo Sindikata vzgoje in izobraževanja dvigajo svareči prst pred domnevno razgradnjo javnega šolstva, če bi bila peščica zasebnih osnovnih šol izenačena pri izvajanju javno veljavnih programov (zanje ta čas dobijo 85-odstotno javnofinan­čno podporo, razliko pa morajo praviloma pokriti starši). Ker pa je to svarjenje in strašenje postreglo s številnimi medijsko podprtimi polresnicami in enostranskimi interpretacijami, je za razbistritev kalne vode dobrodošla odločitev nosilcev zasebne osnovnošolske pobude za izdajo zbornika Zasebno šolstvo za skupno dobro, s katerim v razpravo o razmerju med javnim in zasebnim šolstvom prinašajo argumentirane prispevke o tem, da kakovostno in dostopno zasebno šolstvo bogati celoten šolski prostor in prispeva tudi h kakovosti javnega šolstva.

Ne gre torej za razmerje konkurenčnega izključevanja, temveč pluralnega dopolnjevanja in vzajemnega spodbujanja k iskanju čim boljših rešitev za otroke (in tudi njihove starše pri uresničevanju ustavno zajamčene svobode izobraževanja ter vzgoje v skladu z lastnimi prepričanji).

Kot je ob predstavitvi zbornika sredi junija dejal sourednik zbornika dr. Roman Globokar, direktor Zavoda sv. Stanislava, ki ima pod svojim okriljem tudi Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, mora vsaka zasebna šola ponuditi nekaj dodatnega – neko stvar, s katero pritegne in prepriča starše, da vanjo vpišejo svoje otroke. Običajno se izkaže, da je marsikatera izmed teh posebnosti splošno sprejemljiva in je lahko kmalu vključena tudi v javno šolstvo. Izkušnje iz dosedanjega delovanja (ta čas le petih) slovenskih osnovnih šol kažejo, da so vse vzpostavile plodno sodelovanje z javnimi šolami in njihovimi učitelji, ki se v zasebnih šolah pogosto udeležujejo izobraževalnih srečanj, za katera najdejo le pohvalne besede. Povedano z besedami dr. Tadeja Rifla z Inštituta za raziskovanje in evalvacijo šolstva (IREŠ je izdajatelj omenjenega zbornika): »Vsi smo v isti zgodbi.«

O teh izkušnjah je govorila tudi mag. Melita Kordeš Demšar, pedago­ška voditeljica OŠ montessori v Ljubljani in direktorica Montessori inštituta. Ko namreč »šolski kovanec« obrnemo na otrokovo stran, je jasno, da se tehtnica mora nagniti na stran pestrosti, saj so otroci med seboj različni, kar pomeni, da enak tip šolanja ne more v enaki meri zadovoljiti njihove različne potrebe. Starostno mešane skupine, pouk, ki ne teče frontalno in po točno določenih urah, dosledno medpredmetno povezovanje, individualizacija, zgodnje učenje tujega jezika – to je le nekaj prvin, s katerimi metoda montessori bogati slovenski šolski prostor in je navdih tudi za učiteljice in učitelje z javnih šol.

Votel strah pred »marketizacijo«

A nekateri predsodki/strahovi pred zasebnim šolstvom še kar vztrajajo. Kljub temu da je delež otrok v zaseb­nih osnovnih šolah le 0,7-odstoten, prevladuje govor o ogrožanju javnih šol. Tudi ob povišanju javnega financiranja javno veljavnih programov, kot ga zahteva ustavno sodišče in ki nikakor ne pomeni popolne izenačitve javnih in zasebnih šol (prostori, programske specifike, dodat­na ponudba … ostajajo na ramenih ustanoviteljev in staršev), po Globo­karjevem prepričanju ni mogoče pričakovati kakršnega koli »plazu« ustanavljanja novih zasebnih osnovnih šol. Preseči bi bilo torej treba neutemeljeno paradigmo ogrožanja večine s strani manjšine, tako značilno za slovenski vzorec razmišljanja na številnih področjih.

Ta paradigma med drugim v razpravo o šolstvu vnaša tudi svarilo pred domnevno »neoliberalno« dobičkonosnostjo, ki naj bi jo zasledovali ustanovitelji zasebnih šol. Več prispevkov zbornika Zasebno šolstvo za skupno dobro pojasnjuje, da gre pri teh svarilih vsaj na ravni osnovnih in srednjih šol za (zavestno?) zavaja­nje.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.