»Upam, da danes na knjižnem sejmu ne bom dobil paradajza v glavo. Zaradi ene knjige«, je, preden je v sredo, 25. novembra, prišel v ljubljanski Cankarjev dom, »čivknil« klaretinec p. Branko Cestnik, eden izmed razpravljavcev debatne kavarne (poleg njega so to bili ob moderatorki, Družinini kolumnistki Manici Ferenc, še krščansko-demokratski politik Jožef Horvat in civilnodružbeno aktivist Aleš Primc), ki si je v izhodišče postavila knjigo Nova levica in krščanstvo španskih profesorjev filozofije prava Francisca Joseja Contrerasa in Diega Poole. Prav p. Cestnik je bil tisti, ki je knjigo, po bližnjem srečanju z njenim originalom med študijskim »sobotnim letom« v Španiji leta 2012, predlagal založbi Družina, nato pa zanjo napisal poglobljeno spremno besedo, s katero jo je umestil v slovenski tukaj in zdaj.
Kolesje nestrpnosti
Zakaj misel na »paradajz v glavo«? Ker je bila prav ta debata, čeprav v program knjižnega sejma napovedana že pred meseci, tik pred zdajci svojevrstna tarča (ne)poklicanih varuhov nekakšne politične korektnosti, po kateri naj bi se baje ne spodobilo s krščanskega zornega kota v »svetišču« sekularizma govoriti o temah, kot so liberalizacija splava, nova opredelitev zakonske zveze, propagiranje t. i. novih modelov družine, radikalni feminizem, legalizacija mehkih drog itd., kar naj bi bile po ugotovitvah omenjenih avtorjev gonilne teme nove postsocialistične levice. Pričakovano se je (poleg zakulisja) sprožilo medijsko kolesje, ki se je očitno prepoznalo v novolevičarskem portretu (npr. Mladina, Pogledi), in skušalo vnaprej diskreditirati razpravo kot nekaj nedopustnega, kar naj bi baje ožilo prostor svobode. Seveda je treba takšne in podobne oznake razumeti v kontekstu razgretega javnega prostora pred referendumom o noveli krovnega družinskega zakona, ko je nekaterim očitno preveč videti zgolj zapisano ime denimo Aleša Primca, sovoditelja koalicije Za otroke gre!, pobudnice referenduma.
Ali so torej res leteli benigni paradajzi, ki so za vroče kulturnobojniške teme značilni denimo za špansko okolje? Niso, so pa tik pred debatno kavarno letele maligne besede pesnice Svetlane Makarovič, ki je o njenih udeležencih dejala, da »bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.« A pustimo umetničine osebne travme, ki očitno vpijejo po neki odrešilni pomoči, in se raje posvetimo vsaj drobcu tega, kar je bilo v »razvpiti« Družinini debatni kavarni dejansko povedano.
Deviacija levice
Zakaj gre razprava kristjanov o političnih fenomenih, kakršen je pojav t. i. nove levice, nekaterim tako v nos, da bi jo najraje preprečili? P. Cestnik tako držo težko razume, ne nazadnje tudi zato, ker je v bistveno manj demokratičnih časih že tekla razprava med staro, komunistično levico, in krščanstvom, kar je ponazoril s knjigo Marksizem in krščanstvo filozofa dr. Janeza Janžekoviča, ki jo je prinesel s seboj. V časih, ko so nas polna usta dialoga, strpnosti in razumevanja, je tudi Nova levica in krščanstvo prispevek k razumni razpravi.
Ta je po prepričanju krščanskodemokratskega poslanca Jožefa Horvata mogoča in ni nujno povezana z izključujočimi predsodki. Za ponazoritev je uporabil kar lastne izkušnje: ko je bil v mandatu 2004–2008 poslanec državnega zbora, je bil hkrati tudi tajnik župnijskega pastoralnega sveta. Malce se je bal, da ga bo kdo zaradi tega (medijsko ali še kako drugače) »nasadil«, a se to ni zgodilo, kar poslanec NSi vidi kot znamenje razumevanja, da s(m)o ljudje lahko hkrati politiki, kristjani, starši …
Aleš Primc pa je v poskusih stigmatizacije razprave o(b) knjigi Nova levica in krščanstvo hvaležno prepoznal dobro reklamo, ki je poskrbela za odlično obiskanost. Po njegovih besedah je odlična tudi knjiga sama: »Namesto da berete 20.000 strani težkih filozofskih tekstov o t. i. gender ideologiji /španska avtorja ideologijo spolov označita za eno bistvenih lastnosti t. i. nove levice; op. avt./, ki počasi obvladuje svet, dobite na nekaj sto straneh čudovit kompendij, ki se bere kot dokumentarni film.« Knjiga namreč tudi v obsežnih opombah prinaša zgodovino, podatke in ključne navedke, ki ponujajo dober vpogled v to miselnost.
Je pa imel po vseh pohvalah na račun knjige pomisleke glede njenega naslova. Po Primčevem prepričanju je namreč neustrezen, saj knjiga ne opisuje nove levice, temveč »deviacijo levice«. Politična levica, kot jo sam razume, se namreč bori za socialno pravičnost, delavske pravice ipd., miselnost, ki je zrasla iz revolucije 1968, pa predstavlja deviacijo, v kateri se tradicionalni levičarji večinoma ne prepoznajo več. Od tod tudi sklep, da je bila pravzaprav levica prva žrtev nove ideologije. Če bo tradicionalna levica v političnem prostoru vedno potrebna, pa je Aleš Primc prepričan, da sedanja deviacija levice ni potrebna: kulturni, biološki, vrednostni in še kakšen eksperiment, ki ga vsiljuje, bo namreč, če bo šla družba, civilizacija z njim naprej, povzročil veliko škode in žrtev, zato »bi si želel, da se čim prej konča«. (Ali se bo to zgodilo na skorajšnjem družinskem referendumu, ki ga je ob odprtju knjižnega sejma omenjal tudi mavrični ljubljanski župan, dodajamo.)
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
