B. Štefanič, Družina: Ustrahovalno orodje

1

Znanstveni posvet o brezpravju »v imenu ljudstva«

Ob svetovnem dnevu človekovih pravic, 10. decembru (tega dne se spominjamo sprejema splošne deklaracije človekovih pravic), sta Študijski center za narodno spravo ter Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani priredila (zelo dobro obiskani) znanstveni posvet, posvečen delovanju enega najmočnejših orodij, ki ga je povojni komunistični totalitarizem izbral za nadvlado in ustrahovalno teptanje človekovih pravic – sodstva.

Ni treba, da se zgodovina ponavlja

Zakaj je kritičen razmislek o brezpravju »v imenu ljudstva«, kot je bil naslov posveta, nujen v sedanjem slovenskem trenutku, sta pojasnila predstavnika prirediteljev. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver je prepričana, da je o zlorabah in kršitvah človekovih pravic iz preteklosti treba govoriti zato, da prepoznamo današnje kršitve in se jim v prihodnosti izognemo. Morda kdo misli, da to sicer ni potrebno, a preverljivi podatki žal kažejo, »da je slovensko pravosodje, kot še mnoga druga področja, recimo politika, ekonomija, izobraževanje, zgodovinopisje, še zmeraj v krempljih nomenklature, ki se je uspela pretihotapiti v današnji čas«, o čemer pričajo tudi politično motivirani sodni procesi, kot je bil razvpiti primer Patria.

Tudi David Tasič, predsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja, je opozoril na nepretrgano vez s totalitarno preteklostjo; danes smo namreč na Slovenskem »priče zavestnemu revidiranju zgodovinskih dejstev, ki govorijo o štiri desetletja trajajočem nasilju totalitarnega komunističnega režima, ki se po svojem klavrnem koncu v Evropi in pri nas še ni popolnoma izpel – in ne samo da se ni izpel, po dveh desetletjih in pol celo dviguje glavo in nam grozi z vnovičnim oživljanjem in prevzemanjem vseh vitalnih funkcij naše družbe«. Če so »dobro znani« predstavniki tega totalitarnega režima to sprva počeli iz ozadja, so v zadnjih letih »skupaj s svojim podmladkom začutili priložnost, da to izvajajo javno, preko medijev, političnih institucij in institucij države; najbolj pa je to danes vidno v sodstvu in šolstvu«. V takih razmerah, zaznamovanih tudi s splošno ignoranco do trpljenja številnih medvojnih in povojnih žrtev komunizma, je toliko bolj pomembna skrb za zgodovinski spomin, da se namreč »vsi skupaj nekega dne ne bi zbudili v neki državi, ki bi spominjala na tisto, ki smo jo poznali v preteklosti, in ugotavljali: Zgodovina se ponavlja. Pa ni treba, da se ponavlja«, če se bomo iz njenih »lekcij« česa naučili.

Posvet o totalitarističnem brezpravju je sklenila okrogla miza pričevalcev, pri kateri so ob moderatorstvu Davida Tasiča sodelovali udbovsko nadzorovani dr. Janez Juhant, golootočan mag. Andrej Aplenc, sin teharskega rešenca mag. Tomaž Debevec, ferdrenška taboriščnica Lidija Drobnič, še en golootočan Mihael Cenc in politični zapornik, duhovnik Stanko Sivec.

Lekcije iz totalitarne preteklosti

In kakšne »lekcije« nam ponuja vpogled v delovanje totalitarnega sodstva? Da so bili že njegovi začetki, ki koreninijo v partizanskem sodstvu, o čemer je govoril zgodovinar mag. Renato Podbersič, le kulisa, za katero je vladalo brezpravje. Resda je partizansko vodstvo sprejemalo nekakšne pravne akte, ki pa se jih ni držalo, temveč je praviloma dajalo prednost revolucionarnemu interesu (tj. nasilju), ki je za seboj puščalo številne žrtve. Videz prava se je, kot je nazorno pokazalo predavanje zgodovinarke dr. Mateje Kladnik Čoh, seveda nadaljeval tudi po vojni, najprej zaostreno poleti 1945, ko so na veliko uradovala vojaška sodišča in sodišča narodne časti (to je bil čas, ko je obtožnica že pomenila obsodbo, ko so bile v kratkih razpravah ob propagandni orkestraciji izrečene hude kazni …), in nato do konca totalitarnega režima, ki je po oceni pravnika Boštjana Kolariča v mline političnih sodnih procesov na Slovenskem potegnil okoli 25.000 ljudi. Je bil t. i. proces proti četverici res »labodji spev« takšnega jugoslovanskega/slovenskega komunističnega sodstva, se je vprašala dr. Andreja Valič Zver. V vprašanju je veliko retoričnega, v procesu proti četverici pa dovolj preverljivih dejstev, ki kažejo na to, da ga je slovenska partijska nomenklatura uprizorila za to, da bi v času, ko se je znašla med kladivom centralistično-unitaristične beograjske oblasti ter nakovalom izgubljanja legitimnosti v domačem okolju in krepitve civilne družbe, utrdila svoj položaj. Če je zanjo pri tem umazani posel opravil nekdo drug (tj. jugoslovanska armada), toliko bolje.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Spet reklama.

    Vendar pove tudi veliko. Ta članek bi v tedniku Družina moral biti leta 1993, ko je gospod Kučan postal Vitez reda Papeža Pija pod papežem Janezom Pavlom II. Takrat bi imel smisel, sedaj pa samo kaže, da kristjani capljamo kakih tri desetletja za aktualnimi dogodki.

    Pa lepo nedeljo gospod urednik tedanje Družine! No pa tudi sedanjemu želim prav to!

Comments are closed.