Kazenska ovadba zoper spletni portal 24kul.si
Morda se bralci Družine še spomnijo zapisa Mihe Glavača v aprilski številki Slovenskega časa, v katerem je s sarkastično ostrino opozoril na konkretizacijsko možnost, povezano s t. i. protidiskriminacijsko zakonodajo. Njeno uveljavitev je videl kot »še en korak bliže temu, da se v zakon zapiše, da bodo novi varuhi pred diskriminacijo vsak dan ob osmih zjutraj preiskali spletne strani, ki jih ureja Zavod 24kul.si, ob devetih po posvetu z Mirovnim inštitutom poslali predlog za protidiskriminacijsko tožbo, ob desetih pa morda še kakšnega inšpektorja in globo«.
Odziv na prepovedne pozive
Ni se še dobro posušilo tiskarsko črnilo na teh besedah, ko se ta »orwellovska ideja« že uresničuje. Resda (še) ne na podlagi novega zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki je kljub utemeljenim pomislekom o prisilnem uvajanju pravilnosti in politične korektnosti le določenih (recimo jim progresističnih) družbenih stališč dobil soglasje levičarske parlamentarne večine in je nedavno začelveljati, temveč na podlagi čudaškega sklicevanja na 297. člen kazenskega zakonika, ki sankcionira javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
V mislih imamo medijsko izjemno dobro podprto kazensko ovadbo, vloženo proti Zavodu za družino in kulturo življenja, lastniku portala 24kul.si, Tadeju Strehovcu, lastniku in direktorju tega zavoda ter piscu prispevka »Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov!«, objavljenem na 24kul.si. Prav ta prispevek je do te mere razburil skupino samooklicanih zagovornikov človekovih pravic (med katere uvrščajo tudi t. i. pravico do splava), da so se odločili za poziv pravosodju, naj pod etiketo boja proti sovražnemu govoru utiša njim neljubi glas civilne družbe.
Zgodba sicer sega nekaj mesecev nazaj, povezana pa je z razburjenjem, ki ga je sprožila postna pobuda 40 dni za življenje, s katero je Zavod Božji otroci z javno molitvijo pred bolnišnicami, kjer opravljajo splav, in posredovanjem informacij mimoidočim opozarjal na negativne posledice t. i. umetne prekinitve nosečnosti. Na mirne molitvene shode se je vsul plaz očitkov iz proabortivnih krogov, češ da pomenijo nesorazmeren poseg v človekove pravice drugih, izrabljanje verskih čustev ljudi, izvajanje političnega pritiska na zdravnike in ženske … Levičarski politikanti Hanžkovega kova so sprožili zahtevo za prepoved takih molitvenih shodov, v isti rog pa je zatulila tudi skupina podpisnikov nekakšne pobude za zaščito ustavnih pravic žensk, ki je od parlamenta zahtevala podobno omejitev svobodnega izpovedovanja vere v javnem življenju, ki ga varuje 41. člen ustave, in pravice do mirnega zbiranja in javnih zborovanj, zasidrane v 42. členu ustave.
Ovadba namesto razprave
Za zavarovanje parcialnih interesov so torej samooklicani naprednjaki v nasprotju s črko in duhom slovenske ustave posegli po vzvodih oblastne moči države, pač v tolikokrat videni levičarski maniri: država – to smo (le) mi, kdor misli drugače od nas (torej domnevno nazadnjaško), pa ne sme imeti pravice javnosti, temveč mora s svojimi stališči ostati za zatesnjenimi vrati stroge zasebnosti.
Da je takšno ravnanje skregano s temeljnimi postulati odprte demokratične družbe, so opozorili številni ugledni pravni poznavalci. Naj navedemo le jasno stališče dr. Jerneja Letnarja Černiča, ki je za Slovenski čas o poskusih prepovedi molitvenih shodov zapisal: »Če poskuša ena svetovnonazorska stran preprečiti izražanja različnih stališč, tako da jih označi za sovražni govor in jih tako poskuša izločiti iz javne debate, je s takšnim javnim prostorom nekaj hudo narobe. Namesto da bi se nasprotni posamezniki soočili v dialogu, kaže takšno ravnanje na poglobljeno in podzavestno nerazumevanje ter celo neznanje o varovanju človekovih pravic. V tej smeri se jih uporabi samo za namene lastnih partikularnih ciljev.
Kam vodijo stališča, ki pozivajo k prepovedi takšnih in podobnih zborovanj ter izražanja? Nikamor drugam kot v enoumje, ko bo tudi v resničnem življenju dopustno samo eno stališče in bodo še tisti redki posamezniki, ki si upajo kaj povedati, dokončno utišani. Kaj utišani, preganjani za izrečene besede, kar žal kažejo nekateri kazenski pregoni posameznikov v zadnjih letih pred slovenskimi sodišči. To, kar slovenska družba namesto različnih prepovedi potrebuje, je spodbujanje pluralnosti, odprtosti in svobodomiselnosti pri izražanju, zbiranju in veroizpovedi.«
In če se na tej točki vrnemo k začetku tega zapisa, torej ovadbi zoper portal 24kul.si: Namesto odprtosti, h kateri je pozval Letnar Černič, se je (pričakovano) uresničilo njegovo opozorilo o kazenskem pregonu nepravih stališč.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
