B. Štefanič, Družina: Strašna provincialnost (VIDEO)

0

Polemike okoli poimenovanja kamniške knjižnice po Francetu Balantiču

Temeljni zunanji obrisi kamniške kulturno-politične zgodbe, ki je v zadnjih tednih postala tudi nacionalna, so najbrž večini bralcev že znane: občinska sveta v Kamniku in Komendi sta soglasno odločila, naj dosedanja Matična knjižnica Kamnik v prihodnje nosi ime po kamniškem rojaku, genialnem pesniku Francetu Balantiču. Takšna odločitev je v delu javnosti, ki starorežimsko mitološko delitev na tiste, ki smejo zaradi ideološke pravovernosti v partijska nebesa ter tako v javni spomin in prostor, in one, ki naj jih zaradi »nepravosti« za vse večne čase zadene damnatio memoriae, še vedno jemlje smrtno resno, sprožila burne proteste, podkrepljene s populistično »argumentacijo«, ki se je gotovo ne bi sramovali niti partijski veljaki, ko so denimo konec šestdesetih let blokirali izdajo Balantičevih pesmi in skoraj celotno že natisnjeno naklado poslali v uničenje.

Odpira se široka razprava

K sreči pa se ta zgodba, kot že kakšna podobna doslej, ni končala s prevlado najglasnejših žolčnežev, ki so mentalno očitno obtičali v temačni totalitarni preteklosti in morda doživeli kakšno »etapno« zmago v cagavih potezah kamniškega župana, temveč se je razprla v odmevno javno razpravo, v kateri prihaja vedno bolj do izraza glas razuma, sočutja in temeljne civilizacijske drže.

V ta okvir smemo umestiti številne javne nastope, na prvo mesto pa izjavo, ki jo je podpisalo več desetin razumnikov (od akademikov in literarnih poznavalcev do novinarjev, pesnikov, pisateljev, duhovnikov …). Naj navedemo le njen (za)ključni odstavek: »Zavedamo se, da je slovo od mitov vedno boleče. Zato štejemo dejanje poimenovanja kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču za pogumno in tako rekoč za zdravilno. Sodimo namreč, da je prišel čas, ko prispevka posameznikov, gibanj in pojavov k slovenski kulturi ne kaže več ocenjevati po njihovem mestu v vojaško urejenem črno-belem imaginariju, ki ostaja pri življenju zgolj zaradi čisto konkretnih koristi ozkega kroga ljudi. V tem smislu naslavljamo na vso slovensko javnost prošnjo za pomoč pri nujnem odpiranju in prečiščevanju javnega spomina, čeprav bo šlo za dolgotrajen in naporen proces za družbo in posameznike. Ravno lik mladega poeta, ki je moral prehoditi vso grozljivo pot skozi najgloblji slovenski labirint dvajsetega stoletja, nam je lahko spodbuda zanj.«

V podobnem tonu so zazvenele še drugi javne izjave (denimo tudi predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine, ki smo mu sicer v zadnjem času namenili precej kritik zaradi izrazitega protikatoliškega ekskluzivizma) pa tudi prireditve. Osrednje mesto med slednjimi gotovo zavzema zelo dobro obiskana okrogla miza, ki sta jo v torek, 23. junija, na najprimernejšem kraju, to je v kamniški knjižnici, priredila spletni magazin Časnik.si in društvo Demos na Kamniškem, ponudila pa je odgovore tudi na vprašanje o matrici duha (dela) slovenskega naroda, ki omogoča nedostojne, celo izrazito vulgarne izbruhe ideološke izključevalnosti, kakršnim smo priča v zgodbi o Balantičevem imenu v naslovu kamniške knjižnice.

Spet zamudniki

Najboljši poznavalec Balantičevega opusa, literarni raziskovalec France Pibernik, v takšnih odzivi prepoznava znamenja »strašne provincialnosti«. Evropska kultura je ta vprašanja večinoma rešila že pred pol stoletja, kar pomeni, da smo v Sloveniji pri tem – kot še marsikje drugje – veliki zamudniki. Prof. Pibernik je sicer umestil Balantiča in njegov izjemni pesniški opus v širši okvir. Čeprav je bil takoj po vojni uvrščen na spisek prepovedanih avtorjev in zato umaknjen s polic knjigarn in knjižnic (kjer je bila leta 1944 izdana pesniška zbirka v uredništvu Tineta Debeljaka), je prav zaradi kakovosti, ki so mu jo razen skrajnih ideoloških zadrtežev priznavali vsi, ki so se srečali z njegovim pesništvom, »oživel iz podzemlja«. Brali so ga in se o njem pogovarjali denimo tudi partizanski pesniki, ki so se zbirali v ljubljanskem Nebotičniku. Hkrati pa se je prav ob Balantiču v 50. letih prejšnjega stoletja odprla konfliktna fronta, ki jo je vedno znova utrjevala partijska nomenklatura in jo uporabila tudi za kakšno čistko (npr. na ljubljanski slavistiki). Balantičevo vračanje v javni spomin zato ni (bilo) preprosto, ključni preboj pa je pomenil simpozij o njem in Ivanu Hribovšku na SAZU leta 1994. Odtlej – pa tudi že nekaj let prej – je sicer izšlo veliko del, ki osvetljujejo pesnika, kljub temu pa, kot priznava prof. Pibernik, pred literarno zgodovino ostaja še veliko dela, da osvetli njegov kompleksni opus.

Več lahko preberete na strani tednika Družina.

Videoposnetek (v produkciji Socialne akademije) s pogovornega večera „MIRU BI RAD PRED GLADNIM HREPENENJEM.“ (France Balantič):


_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.