Te dni so mediji poročali o (sumljivem?) imenovanju nekdanje poslanke SNS, Lipe in PS Barbare Žgajner za direktorico Centra za socialno delo Trbovlje. Političarka, ki je menjala stranke kot kos umazanega perila, da bi si zagotovila dovolj udobno eksistenco, naj bi na direktorski položaj prišla tudi s pomočjo Socialnih demokratov. In prav na tej ravni simbioze nacionalistke in reformiranih komunistov se je sprožila asociacija, ki se je nikakor nismo mogli znebiti.
Popeljala nas je v začetek leta 2007, ko je takrat še parlamentarna Slovenska nacionalna stranka rovarila proti zakonu o verski svobodi in mahala z zahtevo za oceno njegove ustavnosti. Med drugim so z visoko dvignjenim prstom javnost svarili pred tem, da se pri nas tudi zaradi katoliški Cerkvi »na kožo pisanega« verskega zakona množično uvajajo zasebne šole. »Videla sem seznam zasebnih šol na področju osnovnega in srednjega šolstva. Javno-zasebno partnerstvo, če hočete – v veliki večini je pod ustanoviteljske pravice napisana Rimskokatoliška cerkev oziroma posamezne škofije,« je bila dramatična poslanka SNS Barbara Žgajner (takrat še Tavš).
Pazite: bilo je leto 2007, prva in doslej edina katoliška osnovna šola, OŠ Alojzija Šuštarja v sklopu Zavoda sv. Stanislava, je vrata odprla šele poldrugo leto pozneje. Na Družinino izrecno vprašanje, kje v Sloveniji vendar imamo kakšno osnovno šolo, ki bi jo ustanovila kakšna cerkvena pravna oseba, smo sprva slišali zmedena izmotavanja, slednjič pa se je izkazalo, da je v kategorijo katoliških osnovnih šol umestila – waldorfsko šolo. Skratka: poslanka ni imela najmanjšega pojma, o čem govori, pomembno je bilo, da je v javnosti zbujala paniko, češ: »Strah se plazi po deželi, strah katoliškega (osnovnega) šolstva!« Retorika, ki so jo mnogi na kristjanofobni levici prav radi kupovali (beri: volili).
Zgodba se te dni ponavlja. Socialni demokrati, ki jim je Žgajnerjeva menda vedno bliže, so v istem slogu demagoškega strašenja pred drobcem katoliškega osnovnega šolstva sprožili postopek spreminjanja 57. člena ustave, ki med drugim določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. To ustavno določilo je bilo namreč podlaga za nedavno odločitev ustavnega sodišča, po kateri mora tudi zasebnim osnovnih šolam za izvajanje javno veljavnih programov pripadati stoodstotno javno financiranje in ne le 85-odstotno, kot predpisuje Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja.
Pričakovani odgovor na takšno odločitev ustavnega sodišča bi morala biti razmeroma hitra (v roku enega leta) sprememba krovnega šolskega zakona, a zgodilo se je prav to, kar smo v Družini domnevali že takoj po objavi odločbe: velik del parlamentarnega telesa jo namerava obiti, in sicer s posegom v ustavo, ki so ga sprožili Socialni demokrati, podprli pa še poslanci Združene levice, Desusa in ZaAB. Vsi skupaj v duhu: Če ustava na osnovnošolskem področju zapoveduje enakopravnost – toliko slabše za ustavo.
Diverzantska akcija, uperjena proti odločbi ustavnega sodišča, čeprav se cinično sklicuje prav nanjo, češ, da želi odpraviti ugotovljeno protiustavnost, ima za cilj táko prikrojitev temeljnega dokumenta nacije, po katerem bi se iz javnih sredstev financiralo osnovno izobraževanje v javnih osnovnih šolah, zasebne pa bi se lahko sofinancirale le v omejenem obsegu na način, kot bi to določil zakon.
Več lahko preberete v Družini.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
