B. Štefanič, Družina: Skrivenčena pokrajina

0
163

Nekaj prizorov s slovenske medijske scene

Eden bistvenih pogojev solidno delujoče demokracije so svobodni in raznoliki mediji, ki najširšemu krogu državljanov prinašajo verodostojne informacije o dejstvih in argumentirane interpretacije njihovega pomena. Za celotno podobo neke javne pokrajine in njen dialoški potencial je zato med drugim pomembno, da je medijsko vsaj približno uravnotežena, kar pomeni, da imajo pravico in možnost javnega glasu vsi relevantni pogledi, ne samo tisti, ki so iz tega ali onega razloga v privilegiranem položaju.

Slovenske razmere so glede teh postulatov precej oddaljene od idealnih. Če ponovimo že večkrat ugotovljeno: našo družbo, njen medijski segment pa še posebej, zaznamujejo iz nekdanjega režima podedovani monopoli, ki hromijo dialog; krogi, ki imajo od teh monopolov konkretne koristi, želje po dialogu s pozicije (pre)moči ne čutijo, deprivilegirani pa zaradi trajne neenakopravnosti vanj komaj še verjamejo, saj so se zaradi številnih negativnih izkušenj že davno poslovili od naivnega upanja, da so tisti, ki so pred 25 leti navidezno sestopali (tudi z medijske) oblasti, in njihovi današnji sledilci postali enakopravnosti dosledno zavezani demokrati.

Konkretnih ponazoritev takih razmer, žal, ni treba posebej iskati, saj ob njih trčimo tako rekoč vsak dan. Poglejmo le par nedavnih primerov.

»To je krivica, zares!«

Zavedamo se, da pogrevamo že precej postano juho, ko pred bralce postavljamo zgodbico novinarke nacionalne televizije Jelene Aščić. Njene glavne poteze so znane: v tedenski oddaji Utrip, ki ima sicer nespregledljive avtorske (torej tudi komentatorske) prvine, je zatrjevala, da vodja opozicije s pobudo za ustanovitev nacionalne garde snuje lastno vojsko – trdila je torej nekaj, kar je docela skregano s preverljivimi dejstvi, tudi če je svojo pozicijo želela podkrepiti z demagoškimi izjavami združenolevičarskih aktivistov. Ker trajno neuravnotežena medijska pokrajina, pri kateri nacionalna RTV hiša ni brez krivde, pri delu javnosti že dalj časa sproža nemočen bes, je bilo mogoče predvidevati, kaj se bo zgodilo: na družbenih omrežjih se je pojavilo nekaj nesprejemljivih zmerjavk, ki so ciljale tudi na avtoričine narodnostne korenine. Novinarko so nazorsko sorodni kolegi seveda vzeli v bran kot evidentno žrtev sovražnega govora, proces popravljanja neprofesionalnega zavajajočega novinarkinega ravnanja pa je stekel mnogo manj jasno, zgolj s slabo atribuiranim popravkom v naslednjem Utripu brez izrecnega opravičila.

A pri takem sosledju dogodkov niso bili v zmoti novinarka in njeni podporniki, temveč tisti, ki so dejansko pričakovali vsebinsko opravičilo. Če zadevo obrnemo malce na šalo: kolegico Jeleno popolnoma razumemo. Zakaj vendar bi se javno opravičevala za ravnanje, ki smo mu bili v preteklih letih vedno znova priče? V čem pa je bila znana cmizdrava peticija 571 novinarjev iz septembra 2007 drugačna od njenega današnjega Utripa, pa nikomur od tiste množice ni padlo na kraj pameti, da bi se opravičeval? V čem pa je njeno pripisovanje neresničnih namenov opozicijskemu politiku drugačno od tako rekoč vsakokratnega uvodnika levičarskega tednika, ki ga ureja nekdanji predsednik Društva novinarjev Slovenije (torej naj bi bil nekakšen časnikarski zgled), pa vsi vemo, da bo svoje demoniziranje Janeza Janše in stranke, ki jo vodi, nadaljeval v nedogled? V čem je njena drža drugačna od nekdanjega predsednika republike, sedanjega uradnega kandidata slovenske vlade za generalnega tajnika Združenih narodov, ki je trdil, kako je treba politiki največje opozicijske stranke »narediti konec«, pa se za to navodilo, ki so ga mnogi novinarji vzeli presneto resno, ni nikoli opravičil? In ne nazadnje: v čem je bila njena z dejstvi nepodkrepljena trditev drugačna od prav tako z dokazi nepodkrepljenih trditev vseh rednih sodnih instanc v primeru Patria, pa razveljavljena sodba ni naplavila na površje nobenega opravičila, prej narobe?

»To je krivica, zares!« solidarno skupaj s Kalimerom vzklikamo z novinarsko kolegico, ki je le ravnala tako, kot ravnajo vsi. No, čisto vsi res ne. A tisti, ki ne tulimo v ta dominantni medijski rog, smo takoj stigmatizirani kot lakaji skrajnih desničarjev, sploh če o tem pišemo na straneh katoliškega tednika. Že slišimo ogorčena svarila, kako tudi ta zapis ni nič drugega kot nov dokaz naslanjanja klerikalistične Cerkve na neko fašistoidno politiko. Obojemu, četudi je le medijska fikcija, pa je treba zlepa ali zgrda narediti konec!

Kdo je atavističen?

V ta pogromaški okvir smemo brez posebnega oklevanja umestiti tudi zapis iz ene zadnjih številk Sobotne priloge Dela. Njen sicer komaj berljivi kolumnist se je namreč, ko se je šel nekakšno analizo srečanja Miro Cerar–Pietro Parolin in odprtih vprašanj v državno-cerkvenem razmerju, obregnil ob javni denar, namenjen različnim katoliškim ustanovam. Najbolj so mu šli v nos domnevno ogromni javni denarci »za strogo cerkvene medije, za Radio Ognjišče, Družino itn., v katerih se niti ne trudijo za objektivno poročanje ali za profesionalno neodvisno novinarstvo, temveč zastopajo stroga ideološka stališča, ki so povsem prekrita s političnimi interesi desnice in atavističnimi predstavami o slovenstvu. To z vero nima nič skupnega, ima pa s političnimi interesi. Tudi tem ne bi bilo nič narobe, če bi se ti programi financirali na trgu in za to ne bi dobivali javnega davkoplačevalskega denarja.«

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite