Državni svet je gostil posvet ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne
Obletnico konca druge svetovne vojne je mogoče zaznamovati zelo različno, kot smo letos videli zelo nazorno. Če so se nekateri odločali za proslave, ki so izzvenele kot že davno videno opevanje revolucionarno-osvobodilne mitologije in so kot take dosledno obtičale v ponarejeni preteklosti, v kateri želijo nekateri iz različnih interesov »konzervirati« večino prebivalstva, smo k sreči videli tudi številne pobude, ki so ponudile stvarne nastavke za to, da preteklost vidimo in ovrednotimo skozi optiko resnice in sočutja ter jo tako vzpostavimo kot temelj narodove prihodnosti.
Da ne bi več živeli podaljšane preteklosti
V okviru takih dogodkov ima brez dvoma posebno mesto znanstveni posvet pod naslovom Leto 1945 – 70 let potem, ki so ga v četrtek, 28. maja, priredili Študijski center za narodno spravo, Nova Slovenska zaveza, društvo Slovenski katoliški izobraženci in Zbor za republiko. Ne le simbolno vrednost ima tudi prostor, ki je gostil posvet, namreč Državni svet Republike Slovenije, ki naj bi bil po besedah gostitelja, svetnika mag. Bojana Kekca, presečišče delovanja politike, civilne družbe, nevladnih organizacij, interesnih skupin, lokalnih skupnosti. Pomembno je namreč, da je hram demokracije odprt za prispevke, kot jih je prinesel posvet, čeprav je po drugi strani res, da so bili med poslušalci le redki (izključno »pomladni«, če smemo uporabiti ta izraz) predstavniki prvega in drugega doma slovenskega parlamenta.
Na pomen takih dogodkov so opozorili tudi predstavniki prirediteljev. Za dr. Vaska Simonitija iz Zbora za republiko so takšna srečanja nujna, če želimo spremeniti desetletja trajajočo »s hrbtom obrnjeno hojo v prihodnost«. Kljub 25 letom demokratizacije so namreč v sicer spremenjenih družbenih okvirih v duhovni posodi naše stvarnosti nekdanji miselni vzorci ostali povsem nespremenjeni, kar po Simonitijevih besedah pomeni, da se preteklost še ni spremenila v polje skupnega kolektivnega spomina kot zgodovina, kot skupna dediščina, temveč jo živimo v sedanjosti, kar se kaže na veliko ravneh (od zlorab pravosodja v politične namene do praznovanj, ki prinašajo ideološka podtikanja, klice po sovraštvu in maščevanju ter šemljenje otrok v simbole z grozljivimi sporočili). K preobratu, razgradnji sistema »podaljšane preteklosti«, more in mora prispevati zlasti zgodovinopisje. Marsikaj je sicer že bilo narejeno v zadnjih 30 letih, marsikaj pa še čaka na drugačen pogled od nekoč edino dovoljenega.
Na to dejstvo je opozoril tudi Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze, in znova opozoril na to, da se bo slovensko zgodovinopisje lahko vzpostavilo kot resnično strokovno šele takrat, ko bo pripravljeno stalno preverjati in revidirati svoje poglede v skladu z novimi dejstvi in spoznanji. Posvet je bil, če si dovolimo komentar, brez dvoma korak v tej smeri (ko je denimo skozi prispevek dr. Tamare Griesser Pečar razgradil ta čas tolikokrat slišano legendo o konferencah v Jalti in Potsdamu kot domnevni »pravni« podlagi za izročitev tudi slovenskih vojnih ujetnikov v gotovo smrt v Jugoslaviji – analiza dogajanja namreč pokaže, da so Angleži s prisilno repatriacijo kršili mednarodno pravo, saj je bilo nečloveško ravnanje z vrnjenimi predvidljivo).
S stališča katoliškega tednika pa so pomenljive besede podpredsednika društva Slovenski katoliški izobraženci (sicer tudi enega izmed predavateljev na posvetu) dr. Aleša Mavra. Opozoril je na dejstvo, da je bilo leto 1945 prelomno zlasti za slovensko katoliško skupnost. Popolna zmaga revolucionarnih sil ob koncu druge svetovne vojne je namreč pomenila izganjanje krščanskih vsebin iz javnega prostora, kakršno je bilo celo na socialističnem vzhodu Evrope zunaj Albanije in sovjetskega prostora zelo redko. Katoliška skupnost se je zato znašla v popolnoma novih okoliščinah, kar še posebej velja za njeno vodstvo, ki je bilo od katoliške obnove in protireformacije navajeno precej tesne naslonitve na državno oblast. Številna vprašanja, ki jih odpira prelomnica izpred 70 let, ostajajo še ne docela odgovorjena: denimo vprašanje, v kolikšni meri je grozljiv državljanski spopad med vojno z epilogom po njej tudi posledica razkola v katoliški skupnosti sami; pa tudi vprašanje, ali je bil odziv katoliške skupnosti na nove razmere po drugi svetovni vojni vselej ustrezen.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
