Stopnjujejo se pritiski za razgradnjo cerkvenih »vzporednih struktur«
Svetovani odstop ljubljanskega in mariborskega ordinarija, uresničen ob koncu julija, je sprožil več procesov, ki bodo zaznamovali (ne le) bližnjo prihodnost Cerkev na Slovenskem.
Na prvem mestu je proces iskanja njunih naslednikov, pri katerem ima pomembno vlogo vrsta ljudi. Jasno je sicer, da ima dokončno sodbo o tem, kdo bo najbolj primeren za opravljanje nalog ordinarijev na sedežih obeh metropolij, apostolski sedež, kar pomeni, da bodo kandidati pri pristojni kongregaciji zelo verjetno »presejani« skozi sito meril, kakršne s svojim načinom vodenja Cerkve vzpostavlja papež Frančišek. Ali bosta nadškofa zaradi tega res sprejeta kot »presenečenje«? Morda, a to je že predmet špekulacij.
Vloga nuncija
Najprej je seveda treba priti do konkretnih imen kandidatov, to pa je tista faza v izbirnem postopku, v kateri ima nenadomestljivo vlogo apostolski nuncij. Določila Zakonika cerkvenega prava mu dajejo jasne pristojnosti. Pri imenovanju krajevnega škofa mora »posamič raziskovati o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati apostolskemu sedežu, in skupaj s svojim mnenjem sporočiti apostolskemu sedežu, kaj predlagajo metropolit in podrejeni škofje pokrajine, kateri pripada škofija, ki naj dobi škofa, ali s katero sestavlja skupnost, pa tudi predsednik škofovske konference; papeški odposlanec naj poleg tega vpraša za svet nekatere iz zbora svetovalcev in stolnega kapitlja in, če meni, da je koristno, posamič in tajno poizve tudi za mnenje drugih iz obojega klera in tudi laikov, ki se odlikujejo po modrosti« (kanon 377 ZCP).
Če to naročilo prevedemo v konkretne slovenske razmere, je jasno, da so za mnenje o novih ordinarijih vprašani novomeški škof mons. Andrej Glavan, ki ta čas vodi škofovsko konferenco, in drugi dejavni škofje, saj gre za izbiro obeh metropolitov. Nuncij je oziroma bo k posvetovalnemu sodelovanju povabil tudi duhovnike, ki zasedajo pomembne položaje v škofijskih kurijah. Marsikomu pa se zastavlja vprašanje, ali se je/bo nuncij odločil, »da je koristno« za mnenje povprašati tudi bolj ali manj širok krog laikov. Turbulentne razmere v Cerkvi so sprožile dokaj burno notranjecerkveno razpravo, v kateri prihajajo na površje različna laiška stališča, kako naprej s kritične točke, na kateri se je znašlo katoliško občestvo. V takih razmerah bi bilo prav, da bi papeški odposlanec prisluhnil tem glasovom, presodil, kateri se »odlikujejo po modrosti«, in jih tudi upošteval pri oblikovanju predloga, poslanega apostolskemu sedežu.
Odgovornost vseh, ki kakor koli sodelujejo v postopku izbire novih ordinarijev, je velika; sad te odgovornosti pa morata biti človeka, ki bosta usposobljena in dovolj pogumna reči »da« služenju krajevnima Cerkvama v enem težjih trenutkov njune zgodovine.
Izrivanje cerkvenih pobud
Njuno delo bo zanesljivo oteževalo dejstvo, da želijo vplivni politični, gospodarski in akademski krogi notranjecerkveno negotovost, ki jo je poleg »mariborske sramote« poglobil umik in (začasno?) utišanje dveh ključnih cerkvenih intelektualcev, izkoristiti za vnovično in, če le mogoče, dokončno marginalizacijo Cerkve na Slovenskem.
Tovrstna prizadevanja za njeno izločitev iz družbe že nosijo poteze svojevrstne vojne napovedi Cerkvi kot domnevni »državi v državi«. Gre za odkrit obračun s t. i. vzporednimi strukturami, ki so si jih po (polovičarski) slovenski demokratizaciji »drznile« ustanoviti cerkvene pravne osebe. Mariborski cerkveno-gospodarski polom namreč nekateri manipulativno izkoriščajo za rušilno problematiziranje cerkvenih prizadevanj na vzgojno-izobraževalnem, socialno-varstvenem, medijskem, gospodarskem in še kakšnem področju.
Takšno držo morda najbolje ponazarjajo besede dr. Sreča Dragoša iz t. i. Odbora za pravično in solidarno družbo (tiste združbe torej, ki je pri vratih ljubljanske stolnice z nekakšnimi tezami nedavno uprizorila farsično ponavljanje Martina Lutra). Na nacionalni televiziji je v silni skrbi zaradi mariborskih dolgov celotni Cerkvi na Slovenskem očital, da se je šla spodletelo podjetništvo (samo) zato, ker je želela restavrirati stanje pred drugo svetovno vojno, in sicer z vzpostavljanjem »vzporednih inštitucij«, kot so šole, vrtci, visokošolske ustanove, katoliški mediji, gospodarske družbe, ki se ukvarjajo s turizmom … (Ne moremo si kaj, da v teh besedah ne bi prepoznali tudi kriminalnega poziva k omejevanju dejavnosti gospodarske družbe Družina, ki segajo od izdajanja medijev do romarsko-turistične ponudbe).
Da je prav v tem bistvo problema, je v kolumni za Planet Siol.net opozoril sociolog dr. Matevž Tomšič: pravi razlog proticerkvenega aktivizma je po njegovem prepričanju – ki ga z njim delimo – »obramba monopolov; vse te /tj. vzgojne, izobraževalne, medijske …/ institucije morajo še naprej ostati pod nadzorom tranzicijske levice. In vsi, ki bi lahko predstavljali konkurenco – s Cerkvijo vred –, predstavljajo grožnjo tem monopolom.«
Več: Družina
