Sprožilec propagande za evtanazijo se je sicer izjalovil, a pritiski v to smer se bodo nadaljevali
»Zdi se, da so bili mediji zlorabljeni za udarni evtanazijski ‘bum’, ki je pretresel Slovenijo,« je v pogovoru za Družino nedavno dejala Mateja Lopuh, državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe, zaposlena v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo ter mobilno paliativno enoto za Gorenjsko. V mislih je imela medijsko razpravo, ki se je razplamtela po januarski informaciji o domnevni evtanaziji v ljubljanskem kliničnem centru.
V veliki meri je bila namreč ta vest uporabljena tudi (oziroma celo predvsem) za to, da je sprožila bombastično-propagandistično razpravo v prid evtanaziji kot nekakšni temeljni človekovi pravici, ki jo je treba čim prej kodificirati v slovenski zakonodaji. Izkazalo se je namreč, da so oblikovalci javnega mnenja le čakali na pravi povod, da bi začeli čim širše zastavljeno kampanjo, ki bi skozi »normalizacijo« razprave o evtanaziji pri večinskem prebivalstvu dosegla tudi njeno absolutno sprejemljivost, ko bi se znašla na zakonodajnem dnevnem redu (kar se je posredno zgodilo s predlogom najbolj marginalne parlamentarne stranke, ki je v državnem zboru februarja sprožila razpravo z jasnim proevtanazijskim ciljem).
Svarjenje pred »evtanazijo evtanazije«
A zadeva se je, kot je znano, v veliki meri zalomila. Vedno več je bilo znamenj, da v izhodišču ni bilo nikakršne evtanazije, temveč po eni interpretaciji zdravniška provokacija, ki je želela opozoriti na nevzdržno stanje na nevrološki kliniki kliničnega centra, po drugi razlagi pa imamo opravka z vrsto kriminalnih dejanj, saj naj bi zdaj že razvpiti zdravnik »serijsko« umoril več bolnikov.
Ni naš namen na tem mestu kakor koli soditi ta ravnanja, ki jih preiskujejo kriminalisti, ali se vmešati v mučna prerivanja med vodstvi ministrstva za zdravje in kliničnega centra o odgovornosti za nastali položaj, temveč opozoriti na dejstvo, kako si nekateri za vsako ceno prizadevajo, da bi proevtanazijsko kampanjo kljub spodletelemu povodu obdržali pri življenju.
Naj za ponazoritev uporabimo zapis iz zadnje številke Mladine, v katerem avtor jadikuje nad možnostjo, da bi zelo verjetna kriminalnost t. i. primera Radan lahko pomenila »evtanazijo evtanazije«, češ, zaradi te zgodbe si »vsaj naslednjih deset let spet nihče ne bo upal omenjati« problematike evtanazije, ki je končno zaživela, potem ko naj bi jo državna komisija za medicinsko etiko »dolga leta uspešno zadrževala«.
Že v teh nekaj besedah je mogoče razbrati več sporočil. Prvo je denimo to, da je del krojačev javnega mnenja želel izkoristiti smrt dr. Jožeta Trontlja, dolgoletnega predsednika komisije za medicinsko etiko, ki se je pod njegovim vodstvom z jasnimi in doslednimi stališči odklonilno opredeljevala do evtanazije, za korenit zasuk pri »uradnem« odnosu do tega vprašanja. A so se zmotili, saj komisija pod vodstvom dr. Božidarja Voljča vztraja pri istih argumentativnih temeljih.
Seveda pa ni resnična niti vsiljena teza, da je komisija za medicinsko etiko razpravo o evtanaziji »uspešno zadrževala«, kar naj bi v bistvu pomenilo, da jo je preprečevala. Dr. Trontelj se je vedno zavzemal za odprto javno razpravo tudi o tej tematiki. V prispevku O evtanaziji in drugih odločitvah o koncu življenja, ki je objavljen v knjigi Etika življenja (v sodelovanju z založbo Družina te dni med bralce prihaja njena druga izdaja), je bil nedvoumen: »Nekoč so bile dileme preprostejše: vsa velika versta, kot so krščanstvo, islam, budizem in judaizem, so evtanazijo prepovedovala. V današnji sekularni in pluralistični družbi, ki želi delovati in živeti po načelih demokracije, pa se o takih rečeh ni več mogoče izrekati avtoritarno. Temelj demokratičnih odločitev je seveda javno mnenje. Vendar ni dovolj, če ga samo ugotovimo. Pomembno je, da stroke (medicina, pravo, sociologija, filozofija in etika) javno mnenje tudi sooblikujejo in družbi za probleme ponudijo nove rešitve.«
Dr. Trontelj je počel ravno to: v odprti razpravi, v katero je bil stalno vabljen in sodelovanja nikoli ni odklonil, je brez sleherne avtoritarnosti, a z avtoriteto premišljenih etičnih stališč, sooblikoval javno mnenje – in bil zato za marsikoga moteč. Raje bi namreč videli, da bi javno mnenje privilegirano skrojila stališča kakšnih utilitarističnih filozofov, ki v evtanaziji med drugim vidijo eno izmed rešitev za finančne zagate zdravstvenega sistema, češ, ponudimo neozdravljivo bolnim bližnjico v smrt in tako družbi prihranimo stroške za vzdrževanje njihovega menda nedostojanstvenega življenja.
Več lahko preberete na strani Družine.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
