B. Štefanič, Družina: Premalo papeški?

2

Že vrabci na cerkvenih strehah čivkajo o tem, kako so v slovenskih razmerah najbolj levičarski mediji in najbolj levi politiki najbolj glasni v žugajočem predpisovanju katoliškemu občestvu, kako mora ravnati, da si bo sploh zaslužilo pridevnik katoliško, in kako mora denimo razumeti papeža.

Ko se Janković sklicuje na Frančiška

Zgodba se ta čas pričakovano ponav­lja ob robu begunsko-migrantske problematike, ki je, sicer popolnoma­ predvidljiva, evropske države in Slovenijo še posebej ujela nepripravljene, da bi nanjo odgovorile s skupnimi, konsistentnimi, pa vendar dovolj prilagodljivimi in dolgoročno vzdržnimi odločitvami. V takih razmerah so bile povsod zlasti humanitarne organizacije tiste, ki so s prostovoljskim osebjem prevzele ključna bremena – med njimi pa so bile nepogre­šljive katoliške ustanove, kot sta pri nas denimo Slovenska karitas in Malteška­ pomoč Slovenije. Katoliške dobrodelne ustanove so s svojimi požrtvovalnimi ljudmi, ki jim prav vera daje moč za pomoč, pokazale pristni sočutni obraz Cerkve, ki hoče in zmore pomagati ljudem v stiski.

To pa bi po prepričanju samooklicanih levičarskih odrejevalcev družbenih nalog in pristojnosti smelo biti tako rekoč edino področje, kjer bi katoliško občestvo smelo priti do besede – zlasti pa bi moralo biti tiho pri javnem razmisleku o tem, kaj množične migracije pomenijo za prihodnost stare celine, za istovet­nost njenih nacionalnih skupnosti, ohranjanje vrednot, tudi verskih, na katerih je (bila) utemeljena …

Ko se denimo v katoliškem občestvu pojavljajo glasovi, ki s kritično zaskrbljenostjo motrijo politično stihijo, nihajočo od politike popolnoma odprtih vrat do skrajno omejevalnih pristopov, se takoj najdejo politični in medijski dušebrižniki, ki takim glasovom očitajo, da niso dovolj papeški. In že slišimo navedbe, da kristjani na Slovenskem ne sledijo denimo Frančiškovemu lanskemu navodilu evropskim krajevnim Cerkvam, naj vse župnije, redovne in druge skup­nosti ter razne katoliške ustanove medse sprejmejo begunsko družino kot konkretno dejanje solidarnosti in krščanske ljubezni do bližnjega v svetem letu usmiljenja.

Komedijantski vrhunec takih očitkov je nedavno moraliziranje ljubljanskega župana ob robu »promigrantskega« (v bistvu pa proti drugače mislečim Slovencem uperje­nega) zborovanja v prestolnici na račun političnih strank s krščansko-demokratskimi programskimi usmeritvami, češ da pri svojih presojah in predlogih, v katerih se med drugim zavzemajo za doslednejše razlikova­nje med resničnimi begunci, ki takoj potrebujejo našo pomoč, in ekonomskimi migranti, ki hromijo učinkovito pomoč najbolj potrebnim, ne sledijo papeževim pozivom in imajo krščanstvo »le na jeziku, v srcu pa tega na čutijo«.

Upamo, da se Frančišku ni preveč kolcalo, ko se nanj sklicuje človek Jankovićevega kova, torej politik, ki dobesedno uteleša marsikaj, pred čimer papež vztrajno svari. Če je za ameriškega predsedniškega kandida­ta Donalda Trumpa tvegal sodbo, da ni krščanski, kaj bi šele rekel za ljub­ljanskega župana, če bi pobliže spoznal matrico njegovega »poslovanja« v gospodarstvu in politiki …

(Ne)izvedljive papeževe pobude

A pustimo ob strani tovrstna ugiba­nja in se vrnimo k papeževemu pozivu katoliškim občestvom. Pisec teh vrstic denimo pozna kakšen župnijski pastoralni svet, ki si je to vprašanje že postavil na dnevni red, jasno pa je, da iskanje primernega odgovora nanj še zdaleč ni preprosta naloga. Sprejeti po eno begunsko družino bi bil dejansko najustreznejši način reševanja sedanje krize, saj bi preprečil tvegano koncentracijo beguncev v velikih in težko obvladljivih centrih, v katerih imajo praviloma glavno besedo najradikalnejši krogi, in bistveno pospešil njihovo integracijo. Žal pa se je izkazalo, da je ta pobuda težko izvedljiva. Papež je namreč izhajal iz napačne predpostavke (ali so ga zavajali?), da v Evropo v večini prihajajo najbolj ranljive skupine ljudi, torej družine z otroki, ki so na vojnih območjih izpostavljene največjemu tveganju.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Če lahko zadeve glede sprejema beguncev v župnije in v redovne ustanove že dolgo funkcionira v zahodnih državah, ne vem, zakaj ne bi mogle v Sloveniji.

    Sporoči naj se državnim uradom: tu in tu smo pripravljeni sprejeti eno begunsko družino, po možnosti krščansko družino. Ali v tem in tem študentskem katoliškem domu smo pripravljeni gostititi recimo dva njihova begunska vrstnika, vrstnici.

    Če je volja na obeh straneh, se bo to dalo urediti. Ne vem, zakaj na državni strani ne bi bilo volje. Saj bi jih s tem Cerkev ( ali druge privatne pobude) delno razbremenjevale.

    Čimprej se bomo otresli naivne utvare, da bomo na tem svetu nek izoliran otok in nihče k nam ne bo prihajal in nihče odhajal, tem bolje za nas. Menda se nismo otresli komunizma zato, da bi spet imeli žico in streljanje na mejah? Si želimo severnokorejskih razmer “splendid isolation”?

  2. Ko na desnici zmanjkuje pameti je luknja velika… Ko levičarji postanejo modri, bi lahko imeli za definicijo intelektualnega podna.
    Težka bremena so nad Štefaničem. Ampak, tako se delajo možje.

Comments are closed.