B. Štefanič, Družina: Od puhlih obljub k resnim dejanjem

0

Kakšen in kako dolg bo vek dvanajste slovenske vlade?

Pred časom sem se v pisanju za celovško Nedeljo že spomnil naslednje anekdote, ki bi jo želel »podeliti« tudi z bralci Družine. Bilo je v času, ko je Medškofijski odbor za kulturo pri Slovenski škofovski konferenci še prirejal znamenite forume za dialog med vero in kulturo v hrvaškem Lovranu. Ta srečanja so bila vedno zanimiva (tudi) zato, ker so prireditelji vabili goste z zelo različnih nazorskih, kulturnih, civilnodružbenih, političnih in še kakšnih vetrov.

Leta 2011, ko so se v Sloveniji dramatično stopnjevale krizne razmere, je bil v tematsko središče postavljen razmislek o »obrazih revščine«, o čemer naj bi spregovorili tudi udele­ženci otvoritvene okrogle mize. Med njimi je bil napovedan dr. Miro Cerar, v slovenski javnosti že dalj časa eden najbolj izpostavljenih pravnikov. Tudi zaradi njega in njegovega značilnega »moralno angažiranega« načina govorjenja sem se dogodka kot poročevalec Družine veselil. Pa bil slednjič malce razočaran. Dr. Cerar ni prišel do Lovrana – obtičal je namreč na slovensko-hrvaški meji (južna soseda takrat seveda še ni bila članica Evropske zveze), in sicer zaradi banalnega razloga: s seboj je menda pozabil vzeti veljaven osebni dokument, ki bi mu omogočal prestop meje. Pregovorna profesorska raztresenost, porečete. In prav imate. Pa vendar …

»Prepričljivost« programskega vakuuma

Tega obrobnega dogodka sem se v zadnjih mesecih spomnil večkrat. Naj­prej na večer volilne nedelje, ko je postalo jasno, da je več kot tretjina udeležencev predčasnih parlamentarnih volitev – so volilni okraji, kjer je bila ta podpora celo 43-odstotna – svoj glas položila v naročje »raztresenega« pravnika in mu tako podelila nekakšno bianko menico za ukrepe, s katerimi naj bi korenito spremenil slovensko politično, socialno, ekonomsko, finančno in še kakšno prizorišče. Kako in s kom naj bi to storil in kaj naj bi te spremembe dejansko prinesle, pa je bilo takrat veliko vprašanje brez otipljivega odgovora.

Miro Cerar je namreč volilno tekmo, ki je bila zaradi vnovičnega sod­nega poseganja vanjo (afera Patria) tako ali tako na meji regularnosti, dobil ne na podlagi »veljavnega dokumenta« (torej prepričljivega programa, iz katerega bi bilo dovolj jasno razvidno, kako bo »prestopil mejo« slovenskega kriznega tukaj in zdaj ter kakšne kompetence imajo ljudje, ki so se zgnetli okoli njega in so ali pa še bodo dobesedno preplavili državni zbor, vlado, ministrstva, najbrž tudi javne zavode, podjetja v večinski dr­žavni lasti …), temveč predvsem z videzom osebne »brezmadežnosti«. Ta naj bi se po načelu pars pro toto pre­lila na celotno poosebljeno Stranko Mira Cerarja (SMC), preko nje pa tudi na celotno dvanajsto slovensko vlado, ki ji je državni zbor v četrtek, 18. septembra, s 54 glasovi za in 25 proti prižgal zeleno luč za začetek operativnega dela.

Več in nadaljevanje: tednik Družina