Ogledalo, ki ga je nastavila dokumentarna oddaja o JLA
Zakaj potrebuje JJ Novo 24, če ima RTV SLO? Težko zadržujem telesne tekočine med gledanjem »dokumentarnega« filma o JNA. (Poslanec Združene levice Matej T. Vatovec)
Ne razumem pa, zakaj tak halo. Gre za povsem korekten dokumentarec o JLA in Jugoslaviji. (Žiga Turk) – Ker takih (korektnih) doslej ni bilo? (Anton Tomažič)
Za malce zapozneli odziv na burno dogajanje, povezano z oddajo Dosje: JLA – Jugoslovanska ljudska armada, avtorsko delo dr. Valentina Areha, konec oktobra predvajano na nacionalni televiziji, je prav, da avtor teh vrstic razkrije lastno povezanost s to tematiko, saj ga je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja doletela »čast«, služiti obvezni vojaški rok v sivoolivni jugoslovanski uniformi. Ne dvomimo, da so spomini na vojaščino, ki jo vsi nekdanji naborniki praviloma odevamo v anekdotične zgodbice, polne balkanskega humornega čudaštva, zelo različni, pa vendar je nekatera lastna doživetja mogoče razumeti tudi kot univerzalna spoznanja o naravi socialističnega vojaškega stroja.
Izkušnje iz JLA
Oficirski kader JLA so razen redkih izjem sestavljali ljudje, ki bi jim zelo težko dodal pridevnik »normalni«; sam sem se srečal z (bodočimi) vojnimi zločinci, kot je Ratko Mladić, na nižjih ravneh poveljevanja pa z bolestnimi karieristi, zafrustriranimi pijanci, skrajnimi oportunisti, psihiatričnimi bolniki, bolestnimi kradljivci, popolnimi diletanti … Vsem pa je bila skupna (resnična ali igrana, o tem ne bom sodil) zvestoba zvezi komunistov, ki jim je sploh omogočila, da so priplavali na površje režimske mlakuže.
Čeprav naj bi bilo v ospredju služenja vojaškega roka strokovno usposabljanje, je bilo to zelo pomanjkljivo in slabo izvedeno (marsikateremu vojaku bi se zaradi tega ob morebitnem resničnem vojaškem spopadu pisalo res slabo). Bistveno večjo težo je imelo politično obdelovanje vojakov, da bi iz njih napravili ne branilce »svoje samoupravne socialistične domovine«, kot smo sicer morali priseči, temveč varuhe nedotakljive oblasti partijske nomenklature in njene ateistične marksistične ideologije.
Sistem, ki je deloval po sistemu nije tvoje da razmišljaš, veži konja, gde ti gazda kaže, je ubijal duha in ustvarjal »kulturo krivinašenja« (izogibanja dolžnostim), ki se je nato pogosto raztegnila tudi v civilno življenje, v ozadju pa je bilo vsiljevanje »vere« v vsemogočno socialistično državo, ki bo poskrbela za vse: v vojski za pet obrokov in pamet na paši, v civilnem življenju pa za službo in stanovanje, seveda v zameno za nekritično kimanje in članstvo v partiji (za katero so v času vojaškega služenja intenzivno novačili).
Pričakovani odzivi
Seznam stvari, ki so se v JLA upirale vsaj približno zdravemu razumu (in so zato bistveno preglasile pozitivne izkušnje), bi lahko bil še precej daljši, zato je bil Arehov dokumentarec, ki jih je podkrepil s podatki in umestil v širši okvir jugoslovanske totalitarne revščine, vsaj pri piscu teh vrstic doživet kot samoumevna normalnost – kot ubesedenje in upodobitev tega, kar smo »neprilagojenci« vedeli že pred 30 leti, pa si morda nismo upali javno izreči. Seveda pa je bilo takoj jasno, da takšna, izrazito in usmerjeno kritična podoba jugoslovanskega socialističnega »raja« in njenega oboroženega varuha marsikateremu »verniku« nekdanjega režima ne bo všeč.
Pričakovani negativni odzivi so pravzaprav dobrodošli, saj nam nazorno razgaljajo mentalno stanje velikega dela družbe, ki v jugonostalgiji vidi stvarno vizijo slovenske prihodnosti.
Za ponazoritev tovrstne miselnosti (z dolžno hvaležnostjo avtorju za odkritosrčnost) vzemimo v uvodu zapisan »čivk« poslanca Združene levice dr. Mateja T. Vatovca, ki je bil v času, ko je pisec teh vrstic služil vojaščino v JLA, star tri leta. Diplomirani kulturolog in socialni antropolog ter doktor znanosti je torej ob ogledu Arehovega nizanja negativnih dejstev o SFRJ in JLA »težko zadrževal telesne tekočine«. Dovolili si bomo nekaj domišljije in si skušali ponazoriti ta poslančev boj s samim seboj. Glede na sloves nacionalne televizije, ki jo v precejšnji meri prepoznavamo kot gnezdo neosocialistične ideologije, je dr. Vatovec upravičeno pričakoval, da mu bo dokumentarec o JLA postregel z jugonostalgično »pornografijo«, ob kateri bo lahko doživel takšen ali drugačen vrhunec (kot denimo ob ogledu kakšnega Studia City). Ker pa se je to pričakovanje izjalovilo, je očitno sledila skušnjava pljuvanja, uriniranja, bruhanja … po televizorju.
Več lahko preberete na druzina.si.
