B. Štefanič, Družina: Novo zavezništvo?

4

Na god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, je apostolski administrator ljubljanske nadškofije, škof Andrej Glavan, priredil tradicionalni sprejem za katoliške časnikarje, urednike in publiciste. Srečanje se je začelo z mašo v kapeli Teološke fakultete, pri kateri se je škof gostitelj zbranim zahvalil za vse lepo in dobro, kar so storili v preteklem letu, in jih pozval, da bi (p)ostali zvesti resnici in lepoti – vrednotama, ki pogosto nimata prav velike vrednosti v medijskem svetu, v katerem je dobra novica praviloma le slaba novica.

Kaj je (medijska) resnica?

Resnicoljubnost pa je bila osrednja tema pogovornega dela srečanja, ki ga je s predavanjem uvedel klaretinec p. Branko Cestnik (mimogrede: tudi sam se je ta čas odpravil v uredniške vode – prevzel je namreč urejanja revije Cerkev v sedanjem svetu).

P. Cestnik je na podlagi znanega Pilatovega vprašanja Jezusu (»Kaj je resnica?«) razmišljal o odnosu medijev do resnice: Ali jih pri delu res vodi ta vrednota ali pa interesi, volja do moči, cinična distanca? Če v izhodišče postavimo antropološko ugotovitev, da je človek ustvarjen za resnico, bi to moralo imeti določene posledice tudi za medijsko ravnanje. Resnica je, kot je dejal p. Cestnik, »ustanovna listina, biblija in program vseh medijev«; »zunaj resnice medijev ne bi smelo biti«.

A tudi to se seveda dogaja. »Kakor je mogoče, da perverzni duhovnik zlorablja pastirsko moč za zadovoljitev svojega nagona ali da podkupljeni sodnik sodi krivično, tako je mogoče, da medij zavestno stoji na strani laži oz. na strani določenega interesa ali konstruirane resničnosti. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov ali pa zelo močnih političnih in ekonomskih interesnih skupin. Takšni mediji so zavezniki neresnice. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic. Za demokracijo in sploh za sožitje ljudi so taki mediji lahko smrtno nevarni.«

Kaj te ugotovitve pomenijo za slovenski medijski prostor? Teorija o več resnicah se v njem sicer ni obnesla, a to zato, ker se je uveljavila neka druga: da sta namreč le dve resnici: »naša« in »njihova«, pri čemer je slednja vedno razumljena kot laž. P. Cestnik je s tem opozoril na pregovorno slovensko družbeno polariziranost, ki je sestavni del tudi medijske pokrajine, kajti če hoče medij v tako polarizirani družbi preživeti, mu skoraj ne preostane drugega, kot da se »specializira« za eno resnico in da torej postane glasnik ene interesne skupine. Nekateri mediji so tako »specializirani za levo politično resnico, drugi za desno. Medijska sredinskost, ki je, recimo, še mogoča v Italiji in v Avstriji, v Sloveniji ni več mogoča«.

Vojna lastni biltenskosti

Ali pač? P. Cestnik je zagovarjal – morda utopično? – zamisel, da bi vendarle oblikovali novo družbeno in tako tudi medijsko zavezništvo, ki bi sledilo formuli: skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije. Takšna medijska koalicija za boljši jutri bi lahko združila različne medije, ne da bi se ti zato morali odreči svoji idejni in politični usmeritvi.

Da bi to dosegli, pa bi morali mediji »napovedati vojno lastni biltenskosti«. Kaj to pomeni, je p. Cestnik ponazoril s konkretnimi izzivalnimi primeri: »Biltenskosti bomo rešeni, ko bo Mladina kakšno kritično naslovnico posvetila Kučanu, Reporter Janši, Družina Slovenski škofovski konferenci.« Takšna drža bi bila večji preizkus kot za omenjene nosilce oblasti za bralce: Ali bi jo ti sprejeli ali bi medije kaznovali z odjavami? Predavatelj je bil glede tega vendarle optimist. Formula skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije bi po njegovih besedah prej ali slej pridobila dober del bralstva, gledalstva in poslušalstva na svojo stran prav zato, ker je človek ontološko in psihološko ustvarjen za resnico. »Če bralcu pomagamo iz pasti polariziranosti, ki je past neresnic, delnih resnic, agresivnih resnic, ga bomo kmalu imeli na svoji strani,« je pred katoliškimi novinarji in uredniki poudaril p. Cestnik.

Več lahko preberete v Družini.


4 KOMENTARJI

  1. Medijsko zavezništvo resnicoljubnega poročanja!

    Naj se to zavezništvo krepi po obsegu in intenziteti!

  2. Resnicoljubno poročanje zahteva upoštevanje obveznih resnicoljubnih elementov, ki jih naj zavezništvo oblikuje!

  3. No ja, postaviti v isto izhodišče, čeprav teoretično, Mladino, Reporter in Družino je naivno. Problem, tudi katoliških medijev je da pogosto ne znajo določiti prioritet in ne jih ne znajo enotno, angažirano zastopat. SEveda ni enostavno ločiti zrna od plev, posebej v svojih logih.

Comments are closed.