Alarmantna ogroženost svobode izražanja
Morda za komentar neobičajno, pa vendar se zdi smiselno, da zaradi vedno hujše luknjičavosti spomina v izhodišče tega zapisa postavimo dva pravniška navedka.
Prvi se glasi: Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti /…/, k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov, k odporu proti odločitvam pristojnih organov oblasti in samouprave /…/ ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do deset let.
Drugi pa se glasi: Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
Prvi navedek je razvpiti 133. člen kazenskega zakonika rajnke socialistične države (po kateri se nekaterim hudo kolca, češ, da »vsi vemo«, da smo v njej živeli veliko bolje kot sedaj), ki je sankcioniral t. i. verbalni delikt, drugi navedek pa je del 158. člena veljavnega slovenskega kazenskega zakonika, ki obravnava kazniva dejanja razžalitve.
Da med zakonskima členoma zeva nepremostljiva razlika, je jasno tudi laičnim opazovalcem: če je želela totalitarna zakonodaja SFRJ z zastraševanjem zamrzniti vsakršno kritičnost do oblasti in njenih organov ter tako skrajno omejiti svobodo izražanja, sedanja demokratična ureditev to pravico razteguje celo čez mejo ostrih izjav, če njen cilj ni zaničevanje.
To razliko velja imeti pred očmi pri presojanju kazenskopravnega dogajanja, povezanega z javno kritiko dela Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Zgodba je znana: lanska poročila KPK o premoženjskem stanju (nekaterih) predsednikov političnih strank so v javnosti naletela na mešan odmev – tudi na zajedljive kritike zaradi domnevnih procesnih pomanjkljivosti in nedopustne samovolje preiskovalcev. Vodstvo KPK, ki je sicer pozneje odstopilo, je predvsem v nastopih članov Zbora za republiko prepoznalo tako hude žaljive obdolžitve, da je nekatere izmed njih ovadilo.
Zadeva, ki jo je spočela (v institucionalno prelita osebna) užaljenost javnih uradnikov, pravzaprav sploh ne bi bila vredna posebne pozornosti, saj pove vse o ovaditeljih in nič o ovadenih, če ne bi naletela na veliko razumevanje pri tožilstvu. Zgodovinar dr. Vasko Simoniti je bil zaradi izrečenih besed na zahtevo okrožne države tožilke že klican k preiskovalni sodnici, za druge »žaljivce«, kot sta nekdanji predsednik državnega zbora dr. France Cukjati in moralni teolog dr. Ivan Štuhec, pa je na podlagi medijskih poročil iz menda zanesljivih sodnih virov mogoče sklepati, da se bosta znašla v podobnem položaju kot dr. Simoniti.
Več lahko preberete v Družini.
