Kako prekiniti hromeči zastoj po »prehudi Hudi jami«?
Če imaš morilce, ki lažejo, in arhive, ki so uničeni, morajo žrtve iz medvojnih in povojnih prikritih grobišč drugače priti do besede: z metodo podobno arheološki je treba omogočiti, da jih ugledamo in da nam tako povedo, kaj in kako se jim je zgodilo. Takšno srečanje z njimi celotno družbo nenehno kliče in poziva, naj vendarle poskrbi za njihov dostojen pokop/prekop; poziv, za katerega pa so politični odločevalci očitno oglušeli. Ali bomo v spominskem letu 2015, 70 let po povojnih pobojih, vendarle sposobni narediti korak naprej k uresničevanju temeljnih zahtev človečnosti?
To je bila izhodiščna misel okrogle mize, ki je v petek, 10. aprila, v ljubljanski Kazini postavila na ogled dosedanje pionirsko delo in negotovo prihodnost vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč (sodelovali so člani komisije dr. Jože Dežman, dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik ter arheolog mag. Draško Josipovič).
Podprite ali pa ukinite!
Da je delo komisije od vstopa v Hudo jamo marca 2009 v veliki meri »paralizirano«, je bilo že večkrat opozorjeno. Morda najbolj odločno sredi letošnjega marca, ko je komisija na vlado Mira Cerarja naslovila predlog (brati ga je mogoče kot zahtevo), naj vendarle nameni dodatna sredstva: za vpis grobišč v register vojnih grobišč in v register kulturne dediščine; za nadaljevanje programa topografskih raziskav, sondiranj, prekopov in identifikacij žrtev; za ureditev ali sondiranje nekaterih konkretnih grobišč (npr. v Kamniški Bistrici, rudnik Pečovnik); za postavitev informacijskih panojev na Teharjah in na pokopališču Dobrava ob protitankovskem jarku; za preložitev že prekopanih posmrtnih ostankov v rovu sv. Barbare v krste; za začetek postopkov za ureditev rova sv. Barbare kot spomenika državnega pomena; za pomoč pri organizaciji spominskih prireditev (vsaj v Kočevskem rogu, Hudi jami in na Teharjah). Če komisija vladne podpore ne bo dobila, njeni člani ocenjujejo, da njeno delo ne dosega več namena, zaradi katerega je bila ustanovljena, zato vladi predlagajo ukinitev.
Da bi marsikdo, ki ga odmevno delo komisije pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana hudo moti, takemu ukrepu ploskal, najbrž ni velikega dvoma, a jasno je tudi, da je veliko ljudi, ki komisijo v sedanji sestavi pozivajo, naj kljub vsem polenom pod nogami vztraja, kar je ne nazadnje pokazala tudi dobro obiskana petkova okrogla miza. Pot naprej bo očitno zelo odvisna od usode predloga zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je minuli teden v parlamentarni postopek vložila Nova Slovenija, pri njegovi pripravi pa so aktivno sodelovali člani komisije za grobišča (dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik).
Da bi bilo konec skrivanja za »lahko«
Temeljna težava, s katero se komisija srečuje pri svojem delu, je namreč izrazita nedorečenost veljavne zakonodaje. Zakon o vojnih grobiščih iz leta 2003 je bil za tisti čas morda korak naprej, a je do danes postal ovira pri vseh fazah urejanja prikritih grobišč, kot jih je vzpostavila v mednarodnem okolju priznana metodologija slovenske komisije (evidentiranje grobišč, njihovo potrjevanje s sondiranjem, označevanje, urejanje pravnega statusa z vpisom v register, izkop z arheološko metodo in identifikacija žrtev, kjer je to le mogoče …).
Velik obseg že opravljenega dela bi sicer dajal slutiti, da so pravne podlage za nemoteno delo vendarle na voljo, a prav zastoj po očitno »prehudi Hudi jami« je pokazal, da je celotna problematika v (pre)veliki meri odvisna od politične (neje)volje politike na oblasti. Zakon o vojnih grobiščih namreč govori o tem, da se ob odkritju prikritega grobišča določeni postopki »lahko« izvedejo. A kaj, ko se ta »lahko« praviloma spremeni v arbitrarni »ni mogoče« z izgovori vseh vrst (od denarja do zbirokratizirane logike državnih ustanov), v ozadju pa so, kot je jasen dr. Jože Dežman, interesi politične levice, ki lahko v stanju brezzakonja do onemoglosti zavira vračanje zamolčanih grobišč in njihovih žrtev v javni spomin. Predlagani zakon naj bi ukinjal možnost takšne samovolje in prisilil pristojne državne ustanove, da ne glede na »interes« njihovih vodstev omogočajo izvedbo vseh predvidenih postopkov.
Več lahko preberete na strani Družine.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
