B. Štefanič, Družina: Ne odlašajmo!

Okrogla miza o izvajanju zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev

Galerija Družina je v sredo, 30. septembra, gostila dogodek, ki je bil sad sodelovanja kolegov iz spletnega magazina Časnik.si, civilnodružbene pobude Resnica in sočutje ter tednika Družina, umeščen pa je bil v okvir so­cialnega tedna 2015, ki je nosil krovni naslov »V iskanju dialoga«.

Zakaj se je v tem dialoškem okviru znašla tudi okrogla miza, ki je skušala skozi nastope gostov (mag. Dušan Pšeničnik, generalni direktor direktorata za notranji trg na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, dr. Jože Dežman, predsednik komisije vlade RS za vprašanja prikritih grobišč, dr. Jože Balažic, predstojnik Inštituta za sodno medicino, in Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze) pozitivno ovrednotiti sicer kratko izvajanje zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev? Odgovor je najbrž dovolj jasen: »tehnični« zakon, ki je bil po precej burni parlamentarni razpravi na pred­log poslanske skupine Nove Slovenije sprejet julija letos in uveljavljen mesec dni pozneje, želi z natančneje določeni­mi postopki odkrivanja, potrjevanja, označevanja, registriranja in tudi odpi­ranja prikritih grobišč spodbuditi zastali ali celo ustavljeni dialog z žrtvami teh grobišč in tako oživiti dialog z narodovo preteklostjo, mimo katerega pač ne moremo iti, če ne želimo tvegati ponavljanja zgodovine.

Korektno sodelovanje

Kakšni so torej prvi koraki zakona? Iskanje odgovora na to vprašanje je v veliki meri usmerjeno k pogledu na doslej vzpostavljeno sodelovanje med komisijo za grobišča, ki ji zakon podeljuje razmeroma velike pristojnosti, in gospodarskim ministrstvom, ki je »skrbnik« zakona zaradi tega, ker v njegovo pristojnost sodi pogrebna in pokopališka dejavnost. Iz besed Dežmana in Pšeničnika je bilo jasno razvidno, da je to sodelovanje korektno in tudi ekspeditivno. Komisija za grobišča je pri ministrstvu dobila temeljne infrastrukturne pogoje za delo (prostori, informacijsko-tehnološka oprema …), v postopku je tudi imenovanje tajnika komisije, ki ga zagotavlja ministrstvo. Seveda pa takoj trčimo tudi ob finance. Po besedah Pšeničnika je za izvajanje zakona v predlogih proračunov za leti 2016 in 2017 predvidenih pol milijona evrov letno (to številko je tudi komisija označila za primerno), na najvišji ravni pa so bila dana zagotovila, da se bo nekaj denarja našlo že za letošnje leto, kar bi komisiji omogočilo, da jeseni uresniči del načrtovanih sondiranj že evidentiranih prikritih grobišč in morebitnih prekopov.

Zdi se torej, da so politične okoliščine reševanju vprašanj prikritih morišč in grobišč precej naklonjene. To je na podlagi nedavnih srečanj s predsednikoma vlade in države potrdil tudi Jože Dežman. Znano je namreč, da je (ustav­ljeno) delo na tem področju po odprtju Hude jame marca 2009 bistveno skrojila prav t. i. politična volja (beri: ne-volja) oblastnikov, zato je sodelovanje, ki je omogočilo sprejetje zakona o prikritih vojnih grobiščih (predlagala ga je opozicijska Nova Slovenija, ključni glasovi so prišli iz najmočnejše vlad­ne stranke), morda obet drugačnega pristopa do enega ključnih slovenskih problemov.

Tudi v Novi Slovenski zavezi, ki je civilnodružbeni glas pobitih in njihovih svojcev, prepoznavajo neki politični premik: o tem, ali je do njega prišlo zaradi naklonjenosti predsednika vlade, potrebe po političnih kompromisih ali zaradi tega, ker je nekdo končno le spoznal, da je problem prikritih morišč in grobišč nujno treba rešiti, po besedah Petra Sušnika niti nima smisla špekulirati, temveč je treba­ to voljo zagrabiti in iti po korakih naprej. Še vedno pa je realna bojazen (sploh zaradi velikih razlik, ki so se pokazale v parlamentarni razpravi), da se bo naklonjenost ob morebitni zamenjavi vodilne politične usmeritve znova na hitro zasukala, kot se je zgodilo leta 2009.

Dati žrtvam ime in priimek

Takratna ustavitev sistematičnega soočanja s prikritimi grobišči in njihovimi žrtvami je imela še eno posledico – neuresničena je ostala zamisel nekdanjega pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma, da bi za potrebe identifikacijskih postopkov vzpostavili nacionalno banko genotipov: živi svojci­ pogrešanih žrtev bi lahko vnaprej oddali vzorce DNK, ki bi jih nato ob prekopih žrtev sistematično primerjali in hitreje prihajali do rezultatov. O identifikacijskih postopkih, ki jim novi zakon namenja posebno pozornost, je spregovoril dr. Jože Balažic. Pričakovanje, da bo identificiranih več tisoč ali celo deset tisoč slovenskih žrtev, najbrž ni stvarno, marsikaj pa je vendarle mogoče narediti. Inštitut za sodno medicino želi pri tem sodelovati in se bo, če bo na podlagi novega zakona in že pridobljenih izkušenj (npr. brezno pri Konfinu, ta čas izvajajo identifikacijske postopke žrtev iz Zaplane …) izbran za izvajalca, dejavno vključil v proces, katerega cilj je žrtvam, ki so bile obsojene na izničenje, dati ime in priimek ter možnost dostojnega pokopa.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.