B.Štefanič, Družina: Na Titovi cesti

1
220

Nekateri so z mislimi v neki drugi državi.

Naši bralci se verjetno še spomnijo nekdanjega dolgoletnega diplomata »stare šole« Petra Toša. Če ne po drugem, po izjavi, s katero je leta 2010 pospremil imenovanje sedanje slovenske veleposlanice pri Svetem sedežu. »Tisto, kar bi morali pri izbiri kandidata v resnici upoštevati, je, da bo zastopal interese naše države. Skrajni čas je, da presežemo miselnost, da je treba v Vatikan pošiljati samo nekdanje tajnike škofov. Kadrovanje naj se izvaja v skladu z interesi slovenske države, ne pa v skladu z interesi rimskokatoliške Cerkve!« je postopek iskanja pravega kandidata oz. kandidatke pospremil Toš kot vodja kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov.

S to izjavo je seveda neposredno povedal, da so bili dr. Štefan Falež (veleposlanik pri Svetem sedežu v letih 1991–1997), dr. Karl Bonutti (1998–2002), dr. Ludvik Toplak (2002–2006) in dr. Ivan Rebernik (2006–2010) nič drugega kot »tajniki škofov«.

Morda je komu od bralcev ostalo v spominu tudi letošnje jezno odprto pismo, ki ga je Toš znova v funkciji vodje kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov januarja naslovil na poslavljajočega se ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija. Obtožil ga je nič več in nič manj kot »političnega aktivizma«, s katerim naj bi se »nedostojno« vmešaval v slovenske notranjepolitične zadeve, za kar naj ne bi imel nikakršnega pooblastila, s svojim ravnanjem pa naj bi »žalil dostojanstvo vseh zavednih državljanov kot edinih nosilcev oblasti v Republiki Sloveniji«.

Očitki kot bumerang

Zakaj omenjamo te Toševe nastope? Ker združba, ki ji predseduje, počne ravno to, kar neupravičeno očita drugim: ravna kot združba nekdanjih diktatorjevih tajnikov, zastopa interese neke druge, jugoslovanske države, in žali dostojanstvo velikega števila zavednih državljanov.

Klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov je namreč, kot so opazili kolegi pri Reporterju, v sodelovanju s še nekaterimi ustanovami konec novembra povabil na predavanje predsednika republike Boruta Pahorja o temi Usmeritve slovenske zunanje politike. Predavanje je bilo v veliki dvorani Mednarodnega centra za promocijo podjetij (ICPE), ki ga je pošiljatelj vabila, omenjeni veleposlaniški klub, lociral na »Titovo cesto 104«. Na spletni strani ICPE je sicer jasno zapisano, da je sedež te ustanove na Dunajski 104, torej je upravičena domneva, da je preimenovanje Dunajske ceste v (nekoč res) Titovo poteza, ki nam lahko z malo psihologiziranja veliko pove o pošiljatelju vabila.

Očitno je del nekdanjih slovenskih veleposlanikov obtičal v miselnosti nekdanje jugoslovanske države in sedanje, čeprav so jo, dobro podprti z davkoplačevalskim denarjem, predstavljali v mednarodni javnosti, ne jemljejo za svojo, temveč se nostalgično ozirajo po starih dobrih časih Titove zunanjepolitične neuvrščenosti in notranjepolitične diktature. Z uradnim dopisom, ki je predsednika republike namesto na Dunajsko poslal na Titovo cesto, so se Toš & Co. požvižgali na znano odločbo ustavnega sodišča, ki je ob poskusih ljubljanske levičarske oblasti po (po)cestnem oživljanju titoističnega kulta jasno povedalo: »Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Tito. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu. V Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno.«

Ko malenkosti postajajo glavna usmeritev

Ali se post festum zaletavamo v malenkost? Seveda. A z razlogom. Teh malenkosti v slovenski družbi je toliko, da so prenehale biti komični spodrsljaji, temveč postajajo s stopnjujočim se neokomunizmom in zavračanjem evropske ideje najglasnejša usmeritev slovenske (zunanje in notranje) politike, če posežemo po naslovu predsednikovega predavanja.

Več: Družina

1 komentar

  1. Skrajni čas je, da se pred javnostjo dosledno razgaljajo vse oblike sedanjega totalitarizma, ki uničujejo civilizacijske vrednote in sejejo sovraštvo v slovenski skupnosti in povzročajo duhovno in materialno nazadovanje Slovenije.

    Bodimo glasniki civilizacijskih vrednot, ki zagotavljajo duhovni in materialni napredek vsakega in vseh!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite