B. Štefanič, Družina: Moteča »vplivna deležnika«

Kaj bo prinesla javna razprava o evtanaziji?

Zdravniki in teologi proti evtanaziji, filozofa jo podpirata je bil naslov prispevka, v katerem so na spletnem portalu nacionalne radiotelevizijske hiše (MMC RTV) poročali o nedavni (sreda, 4. februarja) skupni seji odbora za zdravstvo ter komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Edina tema seje je bila evtanazija oz. »pravica do življenja in odločanja o življenju, smrti in dostojna smrt«, kot so razpravno točko poimenovali predlagatelji, poslanska skupina ZaAB, ki je zahtevo za sklic seje vložila kot izrecna zagovornica domnevne »pravice« do evtanazije in/ali pomoči pri samomoru.

Med argumenti za sklic seje smo med drugim lahko našli tudi naslednjo razlago: Evtanazija je res občutljiva tema, a »ne moremo pristati na to, da je še vedno kriminalizirana in tabuizirana«. V zgodovini naj bi bili pogledi na to vprašanje zelo različni (v antiki naj bi bila dopuščena), problem pa je nastopil, ko je »prevladalo krščansko srednjeveško odklanjanje evtanazije in pomoči pri umiranju«, ki ima očitno svoj vpliv do danes, ko pa so po mnenju (poslanskih) zagovornikov evtanazije vendarle nastopile okoliščine, da je njeno prepoved mogoče učinkovito postaviti pod vprašaj.

Jasna stališča zdravništva

A zdi se, da se seja ni odvijala čisto po željah predlagateljev, saj velik del vabljenih gostov ni zaplaval s proevtanazijskim tokom, ki ga je na Slovenskem sprožil razvpiti primer v ljubljanskem kliničnem centru, sprva označen kot prvi primer suma storitve kaznivega dejanja evtanazije, pozneje pa zavit v čudaško tančico zdravniške provokacije.

Stališče zdravništva, predstavljeno v državnem zboru, je bilo znova enotno v odklanjanju evtanazije. Dr. Franc Strle, predstavnik Zdravstvenega sveta Republike Slovenije (to telo evtanazijske teme še ni obravnavalo), je pozdravil razpravo o vprašanjih, povezanih s koncem življenja, a opozoril, da se jih je treba lotevati »s trezno glavo«. Sam je poudaril predvsem dva vidika tega pogovora: več bi bilo treba govoriti o dejstvu, da smo vsi zapisani smrti in je zato ne smemo odrivati na rob, kot se nam praviloma dogaja; v središče je treba postaviti vprašanje, kako zagotoviti učinkovite ukrepe blažilne (paliativne) medicine, ne pa izhoda za težave iskati v evtanaziji, kjer ga trpeči dejansko ne iščejo – sam je namreč več let delal v intenzivni enoti in ni doživel, da bi ga kdo prosil, naj mu (aktivno) pomaga umreti.

Podobno je bilo stališče dr. Andreja Možine, predsednika Zdravniške zbornice. Tudi zanj je pomembneje kot govoriti o (ne)možnosti evtanazije spregovoriti bistveno širše o procesu umiranja, ki na letni ravni polovico ljudi (okoli 10.000) potisne v bolnišnice, te pa po pravilu niso najbolj humano okolje za zadnje trenutke življenja. Ker delež umrlih v bolnišnicah še narašča, je zdravništvu naloženih vedno več odgovornosti pri občutljivih vprašanjih življenja in smrti. Zdravniki ne želijo biti edini, morda celo »paternalistični« dejavnik odločanja o teh vprašanjih in spoštujejo druge argumentativne vire (pravne, filozofske, sociološke, psihološke …), a zavedati se je treba, da bi kakršne koli spremembe v prid evtanazije dramatično spremenile odnos med zdravnikom in bolnikom. Tudi zato zdravniki evtanazijo zavračajo, obsojajo in »do nadaljnjega bo seveda tako tudi ostalo«.

Takšna drža je v skladu tudi s stališčem državne komisije za medicinsko etiko, ki v odklanjanju evtanazije sledi usmeritvam odbora za bioetiko pri Svetu Evrope, naj države članice ne sledijo pozivom po dovoljenju evtanazije, pač pa naj, kolikor je le mogoče, podpirajo razvoj blažilne paliativne medicine, kot je poslancem pojasnil dr. Božidar Voljč. Predsednik državne komisije za medicinsko etiko je bil jasen še glede marsičesa: denimo tega, da bi bilo za morebitno uzakonitev evtanazije zelo verjetno potrebno spremeniti slovensko ustavo, ki v 17. členu pravi, da je človekovo življenje »nedotakljivo«; da tuje izkušnje (npr. nizozemske) še zdaleč niso spodbudne, saj vse bolj kažejo k usmerjanju zlasti ostarelih k dolžnosti evtanazije in k širjenju evtanazijskih »indikacij« tudi na socialne razmere …

Dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, je pojasnil, da zdravniška stroka ni proti evtanaziji zato, ker bi bila »ustrahovana od zgoraj«, temveč ker to kažejo njene izkušnje. Realnost ob bolniških posteljah govori o želji po življenju, izjem, ki si želijo drugačne smrti, pa ni mogoče obesiti za vrat medicinski stroki. Ta se, kot je dejala dr. Mateja Lopuh, želi posvečati predvsem paliativni oskrbi, za katero skrbi kot koordinatorica na nacionalni ravni in kot voditeljica mobilne paliativne enote za gorenjsko regijo. Dosežki so že vidni: v letu 2014 so 85 % bolnikom, ki so bili v paliativni mreži, omogočili umiranje v domačem okolju in »nihče med njimi si ni želel predčasnega končanja življenja«.

Toliko o zdravništvu. Še beseda o teologih. V državnem zboru sta nastopila dr. Anton Mlinar (med drugim je dejal, da je »večina evtanazij«, torej t. i. lepih smrti, v bistvu »kakotanazij«, torej grdih smrti) in dr. Tadej Strehovec. Slednji je v imenu Komisije Pravičnost in mir pri SŠK opozoril, da bi morebitno dovoljenje za evtanazijo lahko vodilo v tako imenovani pojav spolzkega nagiba, ko se sprva govori o evtanaziji samo hudo bolnih ljudi, potem pa se pozneje pojavljajo nove in nove zahteve, ki gredo v smer legalizacije evtanazije najbolj ranljivih skupin, kot so na primer otroci, duševni bolniki, depresivni, dementni in celo zaporniki.

Več lahko preberete v Družini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.