B. Štefanič, Družina: Miselna policija

5
316

Predvidljivost slovenskega dominantnega boja proti t. i. sovražnemu govoru

Morda se bralci Družine še spomnijo »zanimive« medijske teme izpred slabega leta dni. Bil je čas prvih korakov t. i. Sveta za odziv na sovražni govor, ki ga, kot pravijo sami o sebi, sestavljajo »posameznice in posamezniki, ki prostovoljno in v svojem prostem času sodelujemo v poskusu naslavljanja te problematike tako, da opozarjamo javnost na primere, ki so vredni kazenskega pregona, a tudi na tiste, ki niso kazensko pregonljivi«.
Slab začetek, enako nadaljevanje

Na svet so se ljudje obračali z različnimi pobudami, med njimi pa je bil čisto na začetku tudi prijavitelj, ki ga je motila spletna stran 24kul.si: zaradi njene domnevne homofobnosti, pa tudi zato, ker naj bi bila namenjena »proslavljanju znanih nacistov (npr. škofa Vovka)«. Prijavitelja je očitno zmotil zapis nadškofa Antona Stresa ob obletnici zažiga škofa Antona Vovka januarja 1952 na novomeški železniški postaji.

Svet za odziv na sovražni govor se v svoji obravnavi sicer ni dotak­nil tega »proslavljanja znanih nacistov«, in je o(b)stal pri seciranju prispevkov, ki bi lahko – zlasti zato, ker je v ozadju te spletne strani »največja verska institucija v državi z izrazito družbeno močjo« (beri: katoliška Cerkev) – privedli do »nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami«, kot so homoseksualci, zagovorniki abortusa in evtanazije ipd., a že dejstvo, da je prijavo, ki je vsebovala tak opis škofa Vovka, sploh vzel v obravnavo, je povedalo dovolj o naravnanosti tega samo­oklicanega varuha politične korekt­nosti v javnem prostoru. Prilepiti na povojnega ljubljanskega (nad)škofa etiketo nacizma ni namreč nič drugega kot skrajna oblika sovražnega govora, uperjena ne le proti Vovku, temveč proti celotni trpeči Cerkvi, ki jo pooseblja mučeniški božji služabnik. Govoriti o Vovku nacistu pomeni utrjevati zavestno zasejane totalitarne predsodke do »večinske verske institucije«, ki je bila za časa komunizma državni sovražnik številka ena in to v določeni meri za nekatere kroge ostaja še danes.

Svet za odziv na sovražni govor je torej že na začetku svoje poti »pogrnil« na izpitu in se izkazal za še enega v vrsti pristranskih varuhov novolevičarske pravovernosti. Tej usmeritvi ostaja zvest tudi v nadaljevanju svojega dela, ki mu sicer nismo nameravali posvečati posebne pozornosti, pa vendar: v zadnjem »paketu« odzivov, objavljenih v začetku februarja, so se znašli tudi prispevki, ki so bili tako ali drugače objavljeni v Družini oziroma so povezani s Cerkvijo, zato je skoraj težko iti molče mimo njih.

Molitev kot sovražni govor

Začnimo z zapisom v decembrskem Šentpetrskem zvonu, glasilu šentpetrske župnije v Ljubljani. Prijavitelja je zmotil prispevek Antona Arka, v katerem je ta pred referendumom predstavil odklonilno stališče do novolevičarske novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in posledic njene morebitne uveljavitve. »Ker mi ni vseeno za moje in tvoje otroke in ker nočem popustiti zmoti, sem z žarom v srcu odločno PROTI! In ker vem, da ‘če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni graditelji’, bom za zmago družine nad eksperimentalno homoseksualno skupnostjo vsak dan srčno molil k sveti družini in sv. Jožefu, varuhu družine.« K taki drži je povabil tudi druge bralce župnijskega lista.

Kaj hujšega! Svet za odziv na sovražni govor je ugotovil, »da Arko s svojim prispevkom širi predsodke in stereotipe o LGBT skupnosti, ki vodijo v nadaljnjo diskriminacijo njenih pripadnikov in pripadnic«. Njegovi pozivi, očitno tudi tisti o molitvi za zdravo pamet, naj bi delovali »kot sprožilec mobilizacije«, za kar naj bi uporabljal »nesprejemljivo zastraševanje«.

Le kje so člani sveta prepoznali sovražni govor, se je vprašal marsikdo, tudi kolega pri Reporterju Jože Biščak. Njegov ravno prav »zabeljen«­ odgovor na to vprašanje se zdi pravšnji »odziv na odziv«: »Očitki in priporočila /sveta za odziv na sovraž­ni govor/ gredo nekako takole: molitev za referendumsko zmago nasprotnikov družinskega zakonika je homofobno dejanje; božja pomoč pri referendumu je nedopustna in homofobna; mnenje, da homosek­sualnost ogroža tradicionalno družino, je homofoben stereotip; pisanje, da družinski zakonik odpira vrata teoriji spola, je homofobno zastraše­vanje; pisanje o homoseksualnem poučevanju otrok v šolah je homofo­ben predsodek. Ste razumeli? Ne? Kakorkoli, pazite, s kakšnim namenom molite in za kaj prosite božje pomoči.«

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Svet za odziv na sovražni govor se naj preimenuje v svet za vrednote in ne bo na slepem tiru.

    Svet naj spodbuja uresničevanje splošno uveljavljenih in preizkušenih vrednot.

    Ne pa da se izgublja v ustvarjanju privilegiranih skupin, ki jim splošno znane in pravične vrednote ne dišijo.

  2. Svet naj rajši spremlja uresničevanje Mednarodne Unescove konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je bila sprejeta leta 2003 v Parizu, pri nas pa ratificirana leta 2007.

    Vse z namenom, da ne bomo siromašili slovenski jezik, večglasno petje, glasbo, slovenski alpski glasbeni melos, slovenska glasbila, običaje, šege in navade, reke in pregovore, vero in nasploh našo kulturno dediščino ter iskreno domoljubje.

  3. Vse z namenom, da bomo bogatili pozitivno slovensko kulturo oziroma vrednote in s tem tudi svetovno kulturo.

  4. V bistvu je glavno zlo provincialni socializem s katerem je družba prepredena. To pomeni, da je prepovedano govoriti, odprto in iskreno. Če človek to naredi, ga takoj ena od mafije sovražno začne napadati in obtoževati sovraštva, da ga utiša. Večina Slovencev je navajena biti pridno tiho, ubogati svojega Firerja in kritizirati samo za hrbtom in v varnosti svojih, naših. Tu nismo naredili niti mm koraka iz komunizma.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite