Pomenljiva karikatura Damijana Stepančiča je objavljena na naslovnici prve letošnje številke revije Cerkev danes, v kateri je osrednji tematski blok (pisci: Branko Cestnik, Zvone Štrubelj, Marjan Turnšek, Matej Kovač, Martin Kmetec; intervju z dr. Martinom Kuglerjem) namenjen vprašanju Kristjanofobija v Evropi.
»Strašenje pred enakopravnostjo« se je glasil naslov na naslovnici ljubljanskega Dnevnika sredi minulega tedna, takoj pod njim pa je kot vir tega strašenja navedel katoliško Cerkev na Slovenskem, ki se je »ponovno aktivno vključila v kampanjo proti izenačitvi pravic raznospolnih in istospolnih parov«. Kot dokaz take »aktivne vključenosti«, ki jo Dnevnik ne le med vrsticami razume kot nekaj izrazito negativnega, je bilo denimo navedeno, da naj bi eden od ljubljanskih župnikov starše otrok, ki hodijo k verouku, v pismu pozval, naj pišejo članom parlamentarnega odbora, pristojnega za družinsko področje, in jim izrazijo nestrinjanje z redefinicijo zakonske zveze iz zveze moškega in ženske v zvezo dveh oseb. Župnik je v pismu katoličane svoje župnije tudi pozval k poslušanju oddaje Za življenje na Radiu Ognjišče, v kateri je dr. Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference in predsednik njene Komisije Pravičnost in mir, predstavil argumente proti radikalnemu spreminjanju družinske zakonodaje in prav tako pozval katoličane, naj kot aktivni državljani vstopijo v javno razpravo o tej pomembni tematiki, stopijo v stik s poslanci državnega zbora, skušajo vplivati na njihovo odločitev …
Znova naplavljeni predsodki
Vihar okoli rokohitrskega spreminjanja družinske zakonodaje je torej znova naplavil na površje že tolikokrat videne in medijsko potencirane predsodke o tem, da bi morali imeti katoličani pri predstavljanju svojih pogledov na širša družbena vprašanja zelo omejen oziroma celo nikakršen javni domet. Izražanje stališč, utemeljenih v krščanskem pogledu na človeka, družino in družbo, je za mnoge v Sloveniji eden »naglavnih grehov« proti politični korektnosti, zato so zanje le tihi kristjani dobri kristjani, tisti med njimi, ki ne upoštevajo nareka naprednjaškega duha časa, pa hitro obveljajo za »katolibane« (kristjanofobni izraz, ki smo ga nekoč lahko prebrali prav v Dnevniku).
Podoben zaplet je sprožil, če ostajamo le med dogodki minulega tedna, tudi komentar, objavljen na spletni strani Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Članica stranke Irena Vadnjal je v njem predstavila svoj pogled na nujnost varovanja zakonske zveze kot zveze moža in žene, pri čemer je posegla tudi po svetopisemskih in naravnopravnih argumentih.
Omenimo le en navedek: »Ko iz svojega življenja odstraniš Boga, odstraniš tudi vse moralne zakone, ki temeljijo na naravnem zakonu. Nenadoma nastane prazen prostor, v katerem se v neskončne globine odpira človekova domišljija z vsemi neobvladanimi strastmi. Vsa dejanja, za katera pri Bogu ni bilo prostora, postanejo človekov oklep. A kljub temu človek tudi za svoja slaba dejanja potrebuje sprejetost in potrditev v družbi. Zato si prizadeva, da ta dejanja ne bi bila več obsojena, ampak da bi postala družbeno sprejemljiva. Kar pomeni, da mora postaviti temelj teh dejanj. Če ni Boga, če ni morale, če ni naravnega zakona, mora postaviti človeški zakon. Zato si homoseksualni aktivisti prizadevajo, da bi uzakonili svoje nemoralno početje.«
Komentar je sprožil vrsto odmevov o (ne)dopustnosti versko utemeljenega komentiranja na medijski platformi politične stranke, ki ima sicer v svojem naslovu krščanski imenovalec. Tudi v tej razpravi je pri marsikom prevladovalo prepričanje, da v imenu liberalnosti (!) ni korektno javnosti »vsiljevati« verskih pogledov, saj naj bi ti ostajali omejeni le na zasebnost. Liberalno je torej dopustiti tako rekoč vsa, tudi zelo ostro nastrojena stališča, razen krščanskih, še določneje katoliških.
Ustrahovalno izrivanje na obrobje
Kaj je namen takih medvrstičnih in tudi izrecnih pozivov k utišanju katoliškega glasu v javnih razpravah? Gre za obliko ustrahovanja, ki želi pod krinko zavzemanja za laično in sekularno družbo doseči (samo)izolacijo katoliškega občestva in razvrednotenje stališč, utemeljenih v družbenem nauku Cerkve, na raven brezpredmetne obrobnosti, ki se je je mogoče znebiti kot prhljaja z ramen. Opozarjanje, da gre pri tem za diskriminatorno ravnanje, ki krši načelo svobode govora, pa njegovi nosilci na hitro odpravijo s trditvijo, češ, kristjani so večina, večina pa, tudi če je prisilno utišana in hkrati tarča nesorazmernih kritik, nikoli ne more biti diskriminirana.
Takšno potiskanje na družbeni rob (in tudi čezenj) seveda ni le slovenska značilnost, temveč širok evropski pojav.
Več lahko preberete v Družini.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
