B. Štefanič, Družina: Laž in sovraštvo ne peljeta nikamor

1

Slovenska družba v iskanju izgubljene resnice in sočutja

Pričakovano gromoviško prazno­vanje konca druge svetovne vojne, ki so ga pod osvoboditveno retoriko in z neskritim oživljanjem socialistične/komunistične mitologije minuli konec tedna uprizorili na številnih prireditvah po Sloveniji, je bolj ali manj izzvenelo v že videni patetiki. Ni naš namen analizirati, koliko je bila namenjena prepričeva­nju prepričanih in tako utrjevanju lastnih ideoloških vrst, svarjenju pred »klerofašističnimi odkloni«, zastraševanju drugače mislečih in kar je še podobnih ciljev, znanih iz preteklosti, temveč s primerom zelo dobro obiskane okrogle mize, ki so jo ob robu tovrstne praznovalne ihte v četrtek, 7. maja, v Ljubljani priredili­ civilnodružbeno pobuda Resnica in sočutje, Socialna akademija in Čas­nik.si, pokazati, da (ob medijsko in finančno favoriziranem glavnem toku restavracije starorežimske zagledanosti v pridobitve revolucije) obstajajo drugačni duhovni prostori, ki se s stvarno presojo totalitarne preteklosti razpirajo, če uporabimo izraz zgodovinarja dr. Jožeta Dežma­na, »zdravljenju prihodnosti«. Čeprav se ta trenutek morda zdi, da so ti prostori v javnosti komaj vidni, je vendarle jasno, da so nepogrešljivi glas razuma, ki bo nekoč preprosto moral prevladati.

Osrednja misel okrogle mize, ki jo je usmerjal novinar Radia Ognjišče in član pobude Resnica in sočutje Jože Bartolj, je bila ujeta v naslovnem vprašanju: Resnica: zakaj je javnost, mediji in politika nočejo sprejeti? Kaj bi bilo torej potrebno storiti, da bo lahko čim več resnice o vojnih in povojnih dogodkih postalo del slovenske kolektivne zavesti ter skupne zgodbe? Oziroma kako v družbi doseči, da bi se začel kakovosten in argumentiran dialog o vsebinah, nad katerimi številni že 25 let ohranjajo status tabuizirane teme? O teh dilemah so razpravljali Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze, dr. Roman Globokar, teolog, direktor Zavoda sv. Stanislava, in Marko Fink, kulturnik in član pobude Resnica in sočutje. Opozorimo na le nekaj poudarkov.

Manipulacija »sestopajočih z oblasti«

Predsednik Nove Slovenske zaveze korenine sedanjega stanja, ki je v marsičem slabše kot na začetku (polovičarske) demokratizacije, prepoznava v manipulaciji starih oblastniških elit, ki so javnost pred četrt stoletja uspele prepričati, da same od sebe sestopajo z oblasti. Njihovo ravnanje pa ni bilo, kot se jasno kaže, nič drugega kot načrtno prestopanje iz vidnega v nevidno polje moči, iz katerega za vsako ceno branijo nekoč nasilno pridobljene pozicije in preprečujejo kakršno koli reinterpretacijo tega, kar jim je uspelo vsiljevati 45 povojnih let.

Javni prostor pod tem manipulativnim vplivom zato danes izkazuje izrazito enoumje, ob katerem se zdi, da je bila edina posledica leta 1990 ustanovitev lastne države, ne pa tudi vstop v nov duhovni in miselni svet, ki ni več totalitaren in zavrača revolucionarne »vrednote«. Ker ob zori demokratizacije nihče ni stopil pred javnost in obžaloval dejanja, ki so vodila v medvojno in povojno grozo, se tudi danes nihče ne čuti krivega za nič in zato tudi ne bi spremenili ničesar v svojih (preteklih, morda tudi prihodnjih) ravnanjih.

Takšne razmere med drugimi dejavniki omogoča prevladujoče zgodovinopisje, ki ni nikoli postavilo pod vprašaj svoje režimske »strokovnosti«, temveč se na vse kriplje otepa revidiranja svojega učenja, čeprav bi to na podlagi novih dejstev in spoznanj moralo narediti, če želi (p)ostati zavezano znanstvenim načelom in pričevati za resnico.

Kako torej naprej? V Novi Slovenski zavezi se v tem razmisleku zavedajo tudi pomena politike: drugačne volilne izbire od ta čas prevladujočih lahko ustvarijo nujno družbeno ravnovesje, ki bo omogočilo enakopraven dialog, na katerega nekdanje-sedanji oblastniki iz položaja premoči nikoli niso (bili) pripravljeni.

Več lahko preberete na strani Družine.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Nič hudega, če se praznuje zmaga demokratičnih, ne pa zmaga totalitarnih vrednot.

    Resnicoljubno in demokratično praznovanje bi bilo, če bi praznovali zmago nad naciofašističnim totalitarizmom, ki pa je bila pri nas žal nadomeščen z drugim totalitarizmom, ki je izvedel genocid.

    Na zahodu pa resnično lahko praznujejo zmago, saj jim je prinesla resnično demokracijo.

    Resnična zmaga se je zgodila leta 1991, ko smo končno dočakali samostojnost in demokracijo.

    Povsem

Comments are closed.