B. Štefanič, Družina: In vendar se vrti, a še vedno premalo

2

Začetek septembra leta Gospodovega 2009: državni zbor ima med drugim na dnevnem redu predlog resolucije o podpori resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je bila z aklamacijsko večino evroposlancev (skupaj s slovenskimi) sprejeta pet mesecev poprej, 2. aprila 2009. Razplet zgodbe je večini bralcev najbrž znan: levičarska večina, ki je tedaj (kot danes) obvladovala slovenski hram demokracije, se je bila z resolucijo (ta je z enakimi in dokaj jasnimi merili obsodilno ovrednotila vse totalitarne in avtoritarne režime, s komunizmom vred, ter se odločno postavila na stran njihovih žrtev in iskanja resnice o preteklosti) pripravljena zgolj seznaniti, in sicer v samopašnem prepričanju, da je imela slovenska različica povojnega totalitarizma v glavnem lep »človeški obraz«, zato ni nobene potrebe, da bi za domače razčiščevanje s preteklostjo evropski dokument posvojili in se izrecno zavezali k doslednemu uresničevanju njenih priporočil.

Desničarski in katoliški »pomp« okoli resolucije

V takratni razpravi smo slišali marsikaj. Med drugim se je v njej oglasil tudi član poslanske skupine Socialnih demokratov, ki je v slovenski razpravi o resoluciji iskal in najdeval nenavadna cerkveno-zarotniška ozadja: »Je pomp okrog resolucije v Sloveniji s strani desnice in katoliških krogov, ki izrazito poudarja le zločine stalinizma in komunizma, v tem, da bi relativiziral divjanje fašizma in nacizma na našem ozemlju in s tem opravičeval kolaboracijo, opravičil vlogo rimskokatoliške cerkve? Ni namreč naključje, da je bila resolucija prvič objavljena v tiskani verziji ravno v tedniku RKC Družini. Objavljena je bila na osrednji strani z večjimi črkami kot papeške okrožnice.«

Poslanski »očitek« smo takrat razumeli kot velik kompliment, saj je Družina dejansko prva in najbolj celovito poročala o resolucijski zgodbi, ki bi morala tudi v Sloveniji imeti takojšen in širok medijski odmev, a ga ni imela – pač: razumljiva posledica enostranske pogreznjenosti naše medijske pokrajine.

Na to izjavo in sploh celotno dogajanje znova opozarjamo zato, ker je resolucija Evropskega parlamenta ta čas pri nas spet aktualna. Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je namreč konec maja v parlamentarni postopek vložila predlog resolucije v podporo njeni polnovredni posvojitvi (resolucija je na dnevnem redu julijske seje državnega zbora), v začetku junija pa se je sprožilo tudi peticijsko gibanje, ki želi dodatno spodbuditi sedanjo sestavo državnega zbora k takšni zavezujoči odločitvi.

V tej peticiji med drugim beremo: »Tako fašizem kot nacizem in komunizem so našemu narodu, naši družbi povzročili rane, ki jih zdravimo še danes. Zato samo seznanitev z resolucijo ni dovolj, končno je nastopil čas, da jo tudi državni zbor vzame zares in jo sprejme. Le spoznanje in priznanje celovite resnice o preteklosti in ozaveščanje o njej osvobaja, omogoča notranje poenotenje nacije, kulturo življenja in sobivanja različno mislečih ter družbeno-ekonomski napredek. Slovenija zato potrebuje čimprejšnje sprejetje in potrditev Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu v državnem zboru. Od najvišjih državnih inštitucij (njihovih predstavnikov) in državljanov pa pričakujemo, da peticijo s to zahtevo javno in s podpisom podprejo. Prišel je čas, ko ni več časa za odlašanje.«

Lastovka, ki ni prinesla pomladi

In zdaj zanimivost: pod to peticijo je kot eden glavnih pobudnikov podpisan prav (t)isti politik, ki je pred slabimi šestimi leti ne le nasprotoval državnozborski posvojitvi »sporne« resolucije, temveč je v njej prepoznaval desničarsko-katoliški manever za relativiziranje zločinov nacifašizma.

Nomina sunt odiosa (o imenih se ne govori), pravi stara modrost, ki se je bomo tokrat zavestno držali tudi sami. Na ta miselni obrat uperjamo prst le zato, da z njim opozorimo na razveseljujoče dejstvo. Vsaj pri nekaterih politikih, ko denimo izgubijo oblastne vzvode in privilegije, začne delovati zdrava pamet ter so v njeni luči sposobni ne le uvideti zmotnost nekdanjega ravnanja, temveč ga aktivistično (spre)obrniti v popolnoma drugo smer; če so še nedavno trdili, da se sonce demokracije vrti okoli statične postkomunistične Slovenije, danes vidijo, da to ni res.

Več lahko preberete na strani tednika Družina.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Nomina sunt odiosa – potem pa se ne pritožujte, če bomo spet izvolili postkomunista, da nas pelje v demokracijo …

  2. O imenih se ne govori je tu neumestna modrost. Bom poskusil poiskati to peticijo, če jo je še možno podpisati.

Comments are closed.