Sporna izbira slovenskega člana Evropske komisije
Ali je med vsemi problemi, s katerimi se ta čas ukvarja slovenska družba, res smiselno, da se tudi Družina posebej ukvarja z Alenko Bratušek in njenimi ambicijami, da bi si z odskočne deske predsednice vlade za nekaj let lepo postlala v vrhunsko plačani službi članice Evropske komisije? Najbrž je to pomislek, ki se vsiljuje marsikateremu bralcu naslova tega prispevka. Tudi sami se zavedamo »oguljenosti« naslovnega vprašanja, a kljub temu smo ga izbrali, ker nam iskanje odgovora na prav to vprašanje nastavlja kritično ogledalo, v katerem hočeš nočeš uzremo svojevrstno sliko Doriana Graya političnega »razreda«, ki prevladuje na Slovenskem: v zunanji podobi poln samozave(rovano)sti in prepričanosti o lastni pameti, lepoti, sposobnosti in sploh superiornosti, navznoter pa grozljivo prazen in nesposoben pogledati dlje od puhlega egostičnega interesa. Pri tem razmisleku torej ne gre več (le) za osebo odhajajoče premierke, temveč za to, kar s svojim ravnanjem simbolizira.
Neznosna lahkost prilagodljivosti
Ena izmed značilnosti politične »elite«, ki jo pooseblja Bratuškova, je popolna poljubnost stališč, ki se lahko v iskanju lastnih koristi obračajo še bistveno hitreje, kot pihajo politični vetrovi. Za ponazoritev uporabimo kar njen odnos do ustanove, pri kateri si prizadeva dobiti službo.
Spomnimo, da je kot največji uspeh sebe in svoje padle vlade kot mantro predstavljala »ubranitev« suverenosti pred razvpito trojko, ki je zaradi katastrofalnih javnofinančnih razmer že trkala na slovenska vrata. V podtonu teh izjav je bilo jasno zaznati razumevanje trojke kot zlohotnega tujega okupatorja, katerega izključni namen je roparsko olastniniti klecajoče gospodarstvo (zlasti tisto v državni lasti) in evtanazirati socialno državo. In zdaj nagradno vprašanje: Kdo sestavlja to »strašilo«? Predstavniki Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in – seveda – Evropske komisije, torej tiste ustanove, v kateri želi Bratuškova za dober denar uveljaviti domnevno brezmejno razkošje svojega političnega in strokovnega talenta; tistega talenta, ki se je, ko je bila v državnem zboru še v opoziciji, napajal pri neosocialističnih virih in se nato le prilagajal zunanjim »neoliberalnim pritiskom«. Čeprav je kot predsednica vlade po evropskem nareku morala izvajati nekatere ukrepe, ki jim je kot opozicijska poslanka odločno in jasno nasprotovala, je v svojem bistvu najbrž ostala tam, kjer je bilo njeno srce – pri bandieri rossi.
Že slišimo bralski očitek: Zakaj vendar podcenjujete Bratuškovo? Kaj pa če se s samokandidaturo za evropsko komisarko le lucidno odpravlja na znameniti neomarksistični dolgi pohod skozi institucije in torej želi Evropsko komisijo, ki jo razume kot bistvenega sokrivca za krizne razmere na stari celini, spodkopati od znotraj? Ali ni torej njeno (šaljivci pravijo: erotizirano) spogledovanje s predsednikom komisije Jean-Claudom Junckerjem le oblika gverilske vojne slovenskega novega političnega razreda, ki izhaja iz trdolevičarskih tradicij, proti okorelim ustanovam povezave, v katerih vendarle še – vsaj tu in tam – zaznamo »nazadnjaškega« duha krščansko navdahnjenih ustanovnih očetov združene Evrope?
No, pa šalo na stran; vrnimo se raje k resnejšim vprašanjem. Eno izmed njih znova cilja na splošnejšo identiteto politikov, ki jih na površje kot po tekočem traku naplavljajo slovenske krizne razmere: namreč vprašanje resničnih namenov instant politično-strankarskih projektov, ki uspevajo z nalepkami osebnih imen. Alenka Bratušek je na nedavnih volitvah nastopila s stranko, ki nosi njeno ime in je zelo verjetno le zato (delno pa tudi zaradi cenene proticerkvene retorike) pritegnila ravno toliko volivcev, da je prestopila parlamentarni prag. Kaj naj si mislimo o voditeljici poosebljene stranke, ki je očitno že pred domačimi volitvami skušala omrežiti krojače prihodnje Evropske komisije, da bi ji trasirali pot do te ustanove? Če bi namreč Bratuškova s stranko, ki nosi njeno ime, mislila vsaj malo resno, bi ji morala ostati zvesta v dobrem in slabem do bridkega konca. Tako pa se (ne)hote vsiljuje primerjava z glodavci, ki navadno prvi zapuščajo potapljajočo se ladjo. Morda je v njeno opravičilo mogoče šteti to, da v tej drži ni edina. V Bruslju že ima dober zgled za tako ravnanje – Igorja Šoltesa, ki mu je, verjamemo, prav lepo, ker je po kratkem izletu v slovensko politiko za pet let preskrbljen v klopeh Evropskega parlamenta. Iz ozadja obeh primerov se nam kaže isti vzorec: poosebljena stranka je razumljena le kot vzletna ploščad za lasten karierni in finančni polet.
Več lahko preberete v Družini.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
